Proslava v spomin na prva padla slovenska partizana

27. julija, na dan, ki je bil nekdaj tudi občinski praznik Občine Kamnik, se je pri Titanovi brvi odvila tradicionalna spominska slovesnot v spomin na prva, zaradi izdaje padla kamniška in slovenska partizana ter začetek oborožene ljudske vstaje na Kamniškem.

Prvi kamniški partizani so dobili nalogo, da ponoči, 27. julija 1941, zažgejo vojaško skladišče bencina na Zapricah, minirajo Smodnišnico, pretrgajo telefonske zveze s Kranjem, blokirajo vse ceste, ki vodijo v Kamniško okrožje, porušijo mostova čez Kamniško Bistrico na Perovem ter napadejo še nekatere druge vojaške objekte v Kamniku, vendar akcija kamniške bojne skupine, zaradi izdaje domačega izdajalca, ni povsem uspela, saj so pri Titanovi brvi partizani padli v zasedo, pod streli sovražnih okupatorskih pušk pa sta, kot prva kamniška in slovenska partizana, življenji izgubila Dominik Mlakar in Anton Miklavčič.

Na tradicionalni proslavi je zbrane najprej pozdravila Alenka Jevšnik, predsednica  Krajevnega odbora Kamnik Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik Alenka Jevšnik, ki je poudarila pomen narodnoosvobodilnega boja in dejala: »Moč in upor, ki sta ju imela Miklavčič in Mlakar, ki sta bila žal prvi žrtvi druge svetovne vojne na Kamniškem. Bila sta izdana in ubita. Ampak niso jima mogli vzeti spomina, kajti mi vsi, smo danes tukaj zbrani zato, da počastimo moč in pogum, ki sta ju popeljala v akcijo proti okupatorju. Žrtev, ki sta jo dala s svojo smrtjo je bila kruta. Vzela je dve mladi življenji za to, da danes živimo v svobodni Slovenija. Slava njima in vsem padlim.«

Zbrane je pozdravil in nagovoril tudi župan Matej Slapar, ki je dejal, da se na ta dan spominjamo tistih, ki so dali za našo domovino največ, dali so svoja življenja, na nas pa je, da živimo v sobivanju, da spoštujemo eden drugega, in da naredimo vse, kar je v naši moči, da do krutih dogodkov, ki se dogajajo v vojnah, ne pride več.  Obenem je dodal še, da je Občina Kamnik lani očistila in obnovila spomenik, ter uredila okolico, za kar je bilo namenjenih in porabljenih slabih 2.000 evrov.

Slavnostni govornik tokratne spominske slovesnosti je bil novinar in publicist Uroš Lipušček, ki je v svojem slavnostnem govoru najprej še enkrat spomnil na pomen kamniške skupine osvobodilnega partizanskega gobanja, kot prvega neposrednega upora proti nacističnemu režimu znotraj rajha in okupirane Evrope, v nadaljevanju pa kritično opozoril tudi na aktualne svetovno-politične razmere:

“Stojimo na mestu zgodovinskih dogodkov. Kamniška skupina osvobodilnega partizanskega gibanja je namreč 27. Julija 1941 leta, oziroma na današnji dan pred 83 leti, ponoči izvedla na območju Kamnika več diverzanstkih akcij. Med drugim naj bi zažgala nemško vojaško skladišče v Zapricah , minirala smodnišnico, pretrgala telefonske linije s Kranjem, blokirala vse ceste in porušila most čez Kamniško Bistrico na Perovem kjer poteka današnja slovesnost. Akcija zaradi izdaje ni v celoti uspela. Kamniška diverzantska skupina je namreč pri perovski brvi čez Kamniško Bistrico padla v zasedo. V boju z nemškimi vojaki sta padla skojevca in delavca v tovarni Titan, Dominik Mlakar in Anton Miklavčič, drugi pa so se uspeli prebiti iz zasede. Omenjena akcija je spodbudila osvobodilni boj na tem območju.

Delovanje partizanskih enot na Gorenjskem oziroma v tem delu okupirane Evrope, ki so bili priključeni k tretjemu rajhu, je bilo pomembno iz več strateških vidikov. Šlo je namreč za prvi neposredni upor proti nacističnemu režimu znotraj rajha in okupirane Evrope. Po drugi strani so slovenske partizanske enote v sestavi NOV Jugoslavije, s svojimi akcijami posredno pomagale zaveznikom, tako zahodnim kot tudi Sovjetski zvezi, ustvarjati pogoje za uspešne ofenzivne akcije proti Wermachtu in njegovim pomagačem.

Vse to je danes zgodovina, ki je ni mogoče spremeniti, kljub poskusom novodobnih revizionistov, ki poskušajo omalovaževati osvobodilno gibanje. Poročnik ameriške vojske Le Roy King, ki je sodeloval v ameriški vojaški misiji med prvo svetovno vojno na naših tleh, je že 1919 leta ugotovil, » da si ljudje, ki se niso sposobni upreti tuji nadvladi in čakajo , da jih bodo drugi osvobodili, ne zaslužijo življenja v svobodi oziroma v demokraciji«. Slovenski kolaboracionisti so med vojno, njihovi nasledniki pa še danes, ostali na stališču, da bi morali Slovenci počakati, da nas zavezniki osvobodijo, do takrat pa naj bi bilo dovoljeno sodelovanje z nacisti in fašisti v boju proti partizanskemu gibanju.

Večina Slovencev k sreči ne meni tako, kljub temu pa smo bili v zadnjih letih priče dvigovanju glav bivših kolaboracionistov, ki poskušajo na vsak način prevrednotiti našo zgodovino. Pri tem jim gre na roko tudi sedanji vse bolj napet mednarodni položaj , ko se na svetu očitno postavljajo nova pravila igre, ko razpada povojni mednarodni politični in gospodarski ustroj, v katerem je doslej dominiral zahod katerega del smo postali tudi mi, in ko se med velikimi silami bije boj za prerazdelitev sveta na nove interesne sfere.

Ena od posledic novodobnega rivalstva med velikimi silami sta tudi vojna v Ukrajini in nepojmljiv genocid, ki ga izraelska vojska na očeh vsega sveta izvaja v okupirani Gazi nad nesrečnimi Palestinci. Obe vojni imata dramatične posledice za ves svet. V Gazi so doslej izraelski skrajni cionisti pobili najmanj 39 tisoč ljudi med katerimi je večina žensk in otrok. Po trditvah ugledne britanske medicinske revije Lancet pa naj bi bilo skupnih žrtev najmanj 186 tisoč. Zaenkrat je na žalost ni sile, ki bi ustavila ta množični pokol, še več. ZDA kjer je Bidnova administracija podlegla pritisku vsemogočnega židovskega lobija, podpirajo genocid z obilnimi dobavami vseh vrst orožja, prav tako pa so padli na izpitu človečnosti tudi vodilni politiki EU, ki doslej niso zmoglo obsoditi genocida ampak ga s svojo neaktivnostjo in prizanesljivostjo do Izraela, v bistvu podpirajo. Dvojna morala je na žalost postala zakon tudi v športu. Mednarodni olimpijski komite na primer nima enakih meril do vseh držav. Izraelski športniki na primer lahko sodelujejo na olimpijadi v Parizu pod zastavo njihove državei, ruski pa le pod zastavo Mok-a.

Da je v mednarodnih odnosih nekaj hudo narobe potrjuje tudi nadaljevanje vojne v Ukrajini, ki ji ni videti konca. Posredniška vojna med ZDA oziroma Natom in Rusijo v Ukrajini grozi v končni posledici z atomsko vojno o kateri se vse bolj odprto govori. Prav nobene potrebe ni, da bi se vojaška zveza Nato širila v neskončnost, po najnovejšem sklepu vrha Nata v Washingtonu, celo do Kitajske in Tajvana na drugi strani sveta. Širjenje Nata je bilo poleg grobega kršenja pravic ruske manjšine v Ukrajini, pa tudi koketiranja oblasti s skrajnimi neonacističnimi gibanji, eden glavnih vzrokov za to vojno oziroma za rusko agresijo. V dokumentih Organizacije za Evropsko varnost in sodelovanje je zapisano, da varnost nobene države ne sme iti na škodo varnosti druge države. Ukrajini nihče ne oporeka, da si izbira zaveznike vendar, pa mora tako kot na primer nevtralna Mehika, ki je soseda ZDA, upoštevati varnostne interese sosednje države. To potrjuje tudi dejstvo, da bosta ZDA oziroma Nato začela nameščati v Nemčiji rakete srednjega dosega na katerih so lahko atomske konice, ki potrebujejo do Moskve samo 6 minut, kar bo ogrozilo varnostne interese Rusije. Ne samo, da je nemška vlada to odobrila, nemška javnost ki je v času hladne vojne ostro nasprotovala njihovi namestitvi , pa je tokrat bolj ali manj tiho. Ali to pomeni, da so se ljudje sprijaznili z novim militarizmom in s tem, da bosta Nemčija in ta del srednje Evrope lahko prizorišče uničujoče atomske vojne. Po mojem mnenju je skrajni čas za ustanovitev močnega protivojnega mirovnega gibanja v EU kar seveda vključuje tudi našo državo.

Slovenija se je kot neodvisna država pridružila zahodnim državam, oziroma EU in vojaški zvezi Nato, ki se je iz teoretično obrambne spremenila v izrazito ofenzivno in vse bolj globalno vojaško zvezo.

Kljub tem dejstvom evropske politične elite, vključno s slovensko nimajo poguma niti vizije, da bi stopile na samostojno pot v kateri bi Evropa ostala oziroma postala celina miru in sodelovanja, ne pa konfrontacije in nove oborožitvene tekme, ki jo diktirata uradni Washington in Nato. S tega zornega kota je težko razumeti nedavni podpis kar 10 letnega varnostnega sporazuma med Slovenijo in Ukrajino s katerim se je Slovenija zavezala, da bo materialno in tudi sicer podpirala nadaljevanje vojne v Ukrajini dokler bo to potrebno. To pomeni, da bomo tudi pri nas dali po diktatu Nata za katerim stoji ameriški vojaško industrijski kompleks, na žalost prednost topovom pred maslom, na škodo javnega zdravstva in šolstva, spodobnih pokojnin itd. Vse etablirane parlamentarne stranke pri nas so namreč za nadaljevanje vojne v Ukrajini. Zato ni naključje , da smo na nedavnih evropskih volitvah izvolili v evropski parlament izključno ljudi, ki trdno podpirajo vse bolj agresivni Nato. Priče smo hudi kampanji, ki jo vodilni politiki in visoki državni uradniki vodijo proti mirovnikom v medijih s podtikanjem teze, češ, da izenačujejo agresorja in žrtev, kar absolutno ni res. Omenjena kampanja ne poteka samo pri nas. Predsednika madžarske vlade Orbana, ki si je drznil kot predsednik evropskega sveta sprožiti mirovno pobudo, so prav vsi vodilni evropski politiki razen predsednika slovaške vlade Pica, med njimi so tudi naši politiki, pribili na križ. Sprašujem kam pluje Evropa, ki je bila v preteklosti prizorišče dveh svetovnih vojn, da je zavzemanje za mir postalo sovražno dejanje.

Edino mir zagotavlja prijateljstvo , blagostanje in napredek. Končno nas k temu zavezuje tudi naša ustava, ki v 124 členu pravi, da »pri zagotavljanju varnosti država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Naši politiki vseh barv bi morali imeti omenjen člen naše ustave v podzavesti. Na žalost ni tako, zato nas mirovnike časa še veliko dela.

Smrt fašizmu!“

 

S kulturnim programom so slovesnost popestrili pevci Mešanega pevskega zbora Društva upokojencev Kamnik z zborovodkinjo Karlo Urh, povezovalec in recitator  Goran Peršin ter praporščaki s zgodovinsko-spominsko častno stražo, v kateri sta, kot mlada partizan in partizanka, nastopila Dan Menaše in Karin Podbelšek.

Fotografije: Občina Kamnik