»Če je pred 25 leti uspelo nemogoče, lahko danes uspejo tudi mogoče stvari.«

Včeraj zvečer se je Občina Kamnik pridružila praznovanjem ob dnevu državnosti, ob dnevu, ko je pred 25 leti ponosno zaplapolala slovenska zastava, ko smo s plebiscitarno odločitvijo, solidarnostjo, srčnostjo, tovarištvom in pogumom dvignili glas ter uresničili sanje, za katere so mnogi, premnogi dali svoja življenja. Dali so nam prihodnost za včeraj, za danes, za jutri. Za lepši jutri. Predvsem pa za lepši danes. Ker so dejanja današnjega dne pomembna. Tudi za jutri. Za nas vse, za slehernega človeka, ki ceni vrednote, jih spoštuje in pomaga sočloveku. Za tako državo smo se borili. Pa smo res upravičili svoje sanje?

Med tistimi, ki so dali svoje življenje mnogo prezgodaj, je bil tudi mlad Kamničan, Edvard Peperko z izkazano izjemno hrabrostjo v osamosvojitveni vojni in posebno požrtvovalnostjo v bojnih nalogah. Občina Kamnik mu je v junija letos postavila spomenik na kamniških Žalah, kjer smo se pred osrednjo proslavo ob dnevu državnosti skupaj z njegovimi svojci, občankami in občani poklonili prav njemu, tistemu, ki je leta 1991 dal življenje za Slovenijo. Župan Marjan Šarec je skupaj s hčerko Edvarda Peperka, Petro Peperko, k spomeniku položil venec in se z molkom ter mislijo na svobodo slovenskega naroda poklonil njemu in vsem, ki so padli v osamosvojitveni vojni in v vseh ostalih vojnah za svobodno Slovenijo.

Nastanek in razvoj naše samostojne države smo nato počastili s proslavo v Domu kulture Kamnik. Po prihodu praporščakov Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda, Društva general Maister Kamnik, Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, Policijskega veteranskega društva Sever Kamnik in Zveze slovenskih častnikov območnega združenja Kamnik – Komendater po uvodnih zvokih Zdravljice, v izvedbi Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik, je zbrane goste sprva pozdravil predsednik Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Kamnik – Komenda mag. Zvonko Cvek.

Poudaril je usklajenost delovanja Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Zveze policijskih veteranskih društev Sever, saj ti dve organizaciji v resnici predstavljata vojne veterane vojne za Slovenijo 1991. »Nekateri so želeli svojo samostojno delovanje, ker v okviru naših dveh zvez niso mogli izkrivljati zgodovine in v nebo kovati le nekaj posameznikov ter hkrati zaničevati druge. Jasno pa je, da ne more biti vsakdo tudi vojni veteran, saj ta status določa Zakon o vojnih veteranih, ki med vojne veterane uvršča tudi tiste, ki so se borili za svobodo slovenskega naroda in so imeli na kapah rdečo peterokrako zvezdo. Združenje, ki tega ne spoštuje in se zaradi tega ne udeležuje državnih proslav s praporom, si nikakor ne zasluži statusa, da deluje v javnem interesu. Žalostno je, da tega naša država in njen predsednik še nista spoznala ali pa se sprenevedata, predsednik države pa prav te postavlja v ospredje.

Ob praznovanju 25. obletnice dneva državnosti ne moremo mimo dejstev, da je v osamosvojitveni vojni padlo 19 pripadnikov Teritorialne obrambe, policije in drugih. V tej vojni pa niso sodelovali samo pripadniki Teritorialne obrambe in policije, temveč tudi mnogi drugi v različnih vlogah ter državljanke in državljani Slovenije. V zadnjem času nekateri zelo poudarjajo zasluge posameznih osamosvojiteljev. Vendar slovar novejšega besedja slovenskega jezika pojasnjuje, da je »osamosvojitelj« tisti, kdor pripomore k samostojnosti, neodvisnosti države.« Osamosvojitev torej ni delo le neke peščice ljudi, nekaterih takratnih ministrov, še manj pa je to delo ožjega kroga povzpetnikov, ampak gre za delo vrste intelektualcev, takratnih poslancev, policistov ter teritorialcev kot je v svojem govoru ob praznovanju dneva veteranov poudaril predsednik Zveze policijskih veteranskih društev Sever dr. Tomaž Čas. Slovenija je polnoletna že sedem let in vsak normalni državljan pričakuje, da jo vodijo polnoletni državniki in politiki, vendar imam občutek, da ni tako. Občutek imam, da nepolnoletni voditelji vodijo državo, da ne ločijo zrna od plevela, da ne reagirajo pri potvarjanju zgodovine, da dopuščajo povečevanje socialnih razlik, da sprejemajo odločitve s področja gospodarstva, proti katerim so tako strokovna javnost kot tudi večina prebivalstva, da se gredo klasičen neoliberalistični kapitalizem. Skratka imam občutek, da so tako koalicija kot opozicija in predsednik države izgubili  kompas in to bi nas moralo skrbeti.
V zadnjih letih smo si večkrat postavljali vprašanje ali smo se zato borili. Menim, da delim večinsko mnenje, če rečem, ne nismo. Najti moramo rešitev za boljše življenje, da bomo lahko rekli, DA, za tako Slovenijo smo se borili, DA, za tako Slovenijo so v osamosvojitveni vojni nekateri dali svoja življenja. Pogosto se sliši ali se sploh še splača opozarjati na napake, ali se splača biti javni kritik negativnih ravnanj, biti aktivna civilna družba. Naj citiram predsednika naše veteranske organizacije generala Ladislava Lipiča: »Vojni veterani si tega vprašanja ne postavljamo! Da, splača se! Splača se enako kot takrat, ko smo stopili v obrambo samostojne Slovenije z orožjem v rokah in so ljudje tudi umirali. Danes se splača tudi za to, da pomagamo preprečevati nadaljevanje strankarskih in ideoloških delitev z odločitvijo, da bomo za svoje vodilo imeli vrednoti kot sta PRAVIČNOST in POŠTENOST! Zato pozivam vse vojne veterane, da se nam pridružijo v sledenju teh vrednot. Tisti, ki pa tega ne želijo in vidijo svojo prihodnost v sledenju strankarskih vrednot, ki poveličujejo nekatere opisane negativne vrednote, pa se bodo že vedeli ustrezno odločiti! Vendar se bo prej ali slej potrebno odločiti!« Čestitam vam k dnevu državnosti,« je zaključil predsednik OZVVS Kamnik – Komenda.

Ob obujanju spominov, opominjanju na dogodke izpred četrt stoletja in s pogledom v prihodnost vseh nas, smo prisluhnili skladbi »Na svoji zemlji«, ki je z glasbo vojnega filma o boju in filma, ki pokaže vas in njene prebivalce, naznanila prihod slavnostnega govornika, župana Občine Kamnik Marjana Šarca. »Spoštovani gostje, spoštovane občanke in občani, težko je verjeti, da je minilo že 25 let od razglasitve samostojnosti, saj so spomini živi, kot bi bilo včeraj. V tistem obdobju od plebiscita do osamosvojitve in nazadnje priznanja skoraj ni minil dan brez pridevnika »zgodovinski«. Veliko je bilo usodnih trenutkov na prehodu iz bratstva in enotnosti na svojo, slovensko pot. Kdaj je že Ivan Cankar zapisal, da si bo narod pisal sodbo sam? Takrat si jo je. S tako vnemo in zanosom, da ljudem ni bilo težko zgolj z lastnimi telesi zaustavljati tankov, čeprav je bilo pri tem početju mogoče izgubiti tudi življenje. Nekateri so ga. Zato vas prosim, da z minuto molka počastimo njihovo žrtev.

Vojna se je končala, orožje je utihnilo, življenje se je vrnilo v ustaljene tirnice, z odhodom jugoslovanske vojske pa smo končno vzpostavili popoln nadzor na svojem ozemlju. Ker človeku ni dobro biti samemu, so se kmalu začeli napori za vključitev v mednarodne organizacije. Nazadnje smo vstopili še v NATO in Evropsko unijo. V 25 letih smo doživeli marsikaj, od začetnega ponosa do današnjega »jamranja« in razočaranja. Naša zgodovina od Rudolfa Maistra do današnjih dni je veličastna, zaznamovana z mnogimi uspehi, ne znajdemo pa se v sedanjosti, še manj v prihodnosti. Za takšno stanje pa ni odgovoren narod v celoti, temveč posamezniki, ki so državo vodili, nekateri jo še danes, kajti narod potrebuje usmeritev. Če gre ta v pozitivno smer, bodo tako razmišljali tudi državljani, če pa se državljane zgolj iz dneva v dan bega in jih napolnjuje z negotovostjo, bodo zmedeni in ne bodo mogli izkoristiti svojih potencialov. Preveč je bilo v letih samostojnosti nakopičenih problemov, ki se jih ni reševalo sproti, temveč pometalo pod preprogo. Preveč je bilo ustanovljenih podjetij za enkratne posle z državo. Daleč največ pa je bilo neodločnosti in političnega »blefa«, ki je ljudem obljubljal gradove v oblakih in jim govoril v smislu: »Še malo pa bomo dosegli preboj.«

Nič ne uniči človeka bolj kot prevelika pričakovanja. Večja kot so pričakovanja, spodbujena z lažnimi obljubami, večja so tudi razočaranja ob neizpolnitvi. Posledice so lahko uničujoče. Danes je moč videti celo željo po obuditvi Jugoslavije, češ da je bila mnogo boljša kot tisto, kar imamo danes. Kdor izreče nekaj takega, ni dobro premislil ali pa je marsikaj pozabil. V 80. letih prejšnjega stoletja Jugoslavija zagotovo ni bila več prijazna do Slovenije. Čas jo je povozil, dokončno uničil pa srbski nacionalizem, zbujen s strani politike. Prevelika pričakovanja kot posledica velikih obljub in metanja peska v oči so nas pripeljala v današnje stanje, ko v medijih in v javnosti ni slišati drugega kot nezadovoljstvo.

Naše stanje je slabo predvsem zaradi slabega vodenja skozi ta leta, zlasti pa zaradi odsotnosti poguma. Imeli smo plenilce in imeli smo tiste, ki plenjenja niso preprečili, danes pa nam še vedno solijo pamet. Skozi sredstva javnega obveščanja prihajajo v naše domove in povzročajo slabo voljo ter prepir zaradi njih. Samo pri nas je mogoče, da je nekdo za slabo delo na neki funkciji nagrajen z drugo. Eni smo ZA, drugi PROTI, namesto da bi bili vsi skupaj rekli »dovolj« in jih enkrat za vselej pospremili na strani zgodovinskih knjig. Si naša država zasluži večno obtoževanje, kdo česa ni preprečil in kdo je za kaj zaslužen? Še nobenega projekta v zgodovini ni izpeljalo zgolj nekaj posameznikov, temveč je bil uspeh vedno stvar skupnosti. Gospodje, ki si eni in edini prilaščajo zasluge in vlagajo ovadbe, so dolžni ob tem opravičilo vsem drugim, ki so sodelovali pri uresničevanju stoletnih sanj naroda. Pripadnikom Milice, Teritorialne obrambe, predvsem pa slovenskemu narodu, ki je včasih s solzami v očeh, včasih z jezo, a vedno deloval s prepričanjem o boju za pravo, našo stvar. To je pokazal že plebiscit, ki je dal tak odstotek podpore, ki je ne bomo dosegli naslednjih tisoč let. Ti gospodje naj že enkrat nehajo v dobro naroda. Kaj bi rekel danes Rudolf Maister, brez katerega sploh ne bi imeli česa osamosvajati, ko bi to videl. Umrl je pozabljen in bil dolgo prezrt. Te stvari bi morali razčistiti takoj, če že, ne pa danes, po 25 letih, ko bi mi, ki nas takrat ni bilo zraven, radi živeli v miru in delali za prihodnost. Žal je naša politika celo na najvišji ravni postala resničnostni šov, kar vodi v nespoštovanje institucij, s tem pa se zmanjšuje ugled države. Če želimo, da nas bodo spoštovali drugi, moramo našo državo najprej spoštovati sami, ne pa vsak dan znova preizkušati, kje je dno.

Spoštovani, danes je velik dan, rojstni dan naše domovine, ene in edine. Danes je dan za ponos, veselje in pogled naprej. Kako bomo praznovali čez 25 let? Bomo sploh še obstajali? Seveda bomo, če bomo znali ljubiti domovino. Ne besede, naša dejanja bodo pokazala to ljubezen. Za začetek ne bi bilo slabo, če bi ob praznikih visele zastave po vseh domovih, da bomo tudi navzven pokazali, da smo zavedni in predani svoji državi, ki je bila ustvarjena s krvjo. Vsak pojav ekstremizma, zaničevanje drugače mislečih in zmanjševanje pomena osamosvojitve je žalitev naše matere Slovenije, pravzaprav nas samih. Naša odgovornost za strpnost je zelo velika, saj nas k temu zavezuje besedilo naše himne: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.«

Govorjenje o naši majhnosti morata zamenjati prodornost in pogum izraziti lastna stališča, kajti pretirano poslušanje nasvetov drugih bi nas pred 25 leti lahko stalo lastne države. Prijateljev nam ne morejo izbirati drugi in nam govoriti, kaj je za nas dobro, in nas obravnavati kot nekoga, ki ne zna sam ničesar narediti. Stari smo 25 let, če zdaj ne bomo zmogli, ne bomo nikoli. Čas odraščanja je že zdavnaj minil. Prešeren je resda miroljuben v sedmi kitici, a v tretji kitici tistim, ki bi nas želeli uničiti, nameni verz: »V sovražnike ‘z oblakov rodú naj naš’ga treši gróm; prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencov dom«. To pomeni, da nikoli ne smemo posploševati in jemati vsega za sveto. V vsaki situaciji je treba presoditi, kaj je vzrok, kaj posledica in kako se odzvati na probleme. Nevednost, metanje vsega v en koš in nasedanje decembrskim češnjam vodijo v ekstremizem in podleganje hitrim rešitvam, ki pa se kasneje izkažejo za zelo pogubne in uničujoče. Svet se radikalizira, postaja nestrpen, zdi se, da na površje povsod prihajajo politiki, ki imajo navidezne rešitve za vse probleme. V njihovih pogledih je zaznati prezir do šibkih in revnih, saj naj bi bil vsak sam kriv za revščino. Večkrat se sprašujemo, zakaj je prišlo do tega. Niso ekstremisti krivi, da so cenjeni, krivi so politiki, ki v življenju niso storili ničesar oprijemljivega, zato jim ljudje ne verjamejo več in se rajši zatekajo k veri v čudežne rešitve. Podobno kot je na cesti pretirano počasen voznik prav tako nevaren kakor divjak, tako je v politiki neučinkovito vodenje pot v pogubo.

Spoštovani, imamo vse danosti za razvoj in napredek, otresti se moramo zgolj svojih zavor in strahu, saj smo kljub maloštevilnosti velik in ponosen narod. Če ne bi bilo tako, se 25. junij 1991 ne bi zgodil. Je še možno imeti večjo potrditev sposobnosti? Če je takrat uspelo nemogoče, lahko danes uspejo tudi mogoče stvari. Iskreno vam čestitam ob rojstnem dnevu naše domovine z željo, da ne bi nikoli izgubili pravice biti njene hčere in sinovi!«

Oder Doma kulture Kamnik je zažarel v barvah slovenske zastave, ponosne 25. letnice, ki je proslavi dala duh domoljubja in poudarila, da nam je uresničitev želje mnogih generacij po svobodi lahko za vzor, vzor vsem našim naslednikom, mladim in ponos starejšim, da so storili nekaj, kar so številni le sanjali. In ravno to, dejanja VČERAJ, DANES ZA JUTRI, ali drugače povedano, povezanost mladih in starejših, povezanost vseh generacij, je bila rdeča nit letošnje proslave ob dnevu državnosti v Kamniku. O odnosih, o domovini, izobraževanju, delu, ljubezni ter o pomenu spodbujanja medgeneracijske solidarnosti za družbo sožitja in socialne povezanosti sta razmišljali dve generaciji, starejša, Iva Humar, Slava in Jože Ciglar ter mlajša, dijakinje in dijaki Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik, program predšolska vzgoja, Nana Balantič, Urša Prosen, Maja Pestotnik in Matej Omahna.

 

Čarobnost dogodku so dodale skladbe »Tretji človek«, »Serenada za godala« in »Cvetje v jeseni«v izvedbi Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik pod taktirko Slavena Kulenovića ter ob spremljavi citrarja Tomaža Plahutnika, skupina Veronika – Srca čistega poljub nam je prestavil venček nastajajočega muzikala, z izbranimi recitali »Ne, ona nima žametnih oči« in »Poj mi pesem« ter s prepletom besed pa nas je skozi proslavo popeljal Uroš Potočnik.

Zavedajmo se prelomnega poenotenja slovenskega naroda. Zavedajmo se, kdo in kaj smo, počastimo uspehe, priznajmo napake, pustimo za seboj obtoževanja in z občutkom odgovornosti do domovine pozitivno glejmo na prihodnost slovenske države, ki je ena in edina. Neprecenljiva.

Besedilo: Občina Kamnik
Fotografije: Klemen Brumec