Danes se je tudi v Kamniku odvil protest kamniških kmetov, ki so v traktorski povorki krenili po kamniških ulicah ter s tem izrazili svoje nestrinjanje z vedno večjimi omejitvami in vse hujšo birokracijo, ki ovira in onemogoča njihovo delo.
Malo pred 13. uro so se pri Domu kulture Kamnik začeli zbirati kamniški kmetje in kmetice, ki so se odzvali pozivu Sindikata kmetov Slovenije k vseslovenskemu kmečkemu protestu, predvsem zaradi tega, ker jih je, kot so nam povedali, strah napovedanih okoljevarstvenih omejitev, obenem pa naveličani vse obsežnejše birokracije, ki jim krade čas ter onemogoča vsakdanje delo, zmanjšuje njihovo konkurenčnost pred uvoženo ceneno hrano in ogroža nadaljnji obstoj njihovih kmetij, pri čemer so najbolj na udaru predvsem manjše kmetije, kakršne so na Kamniškem najpogostejše.
Na zbirnem mestu se je zbralo kakih trideset kamniških kmetovalk in kmetovalcev, kar je, upoštevaje, da je sezona spomladanskih kmečkih opravil v polnem teku, ki so se organizirano ter, ob zelo korektnem in pomirjajočem, prijazno preventivnem policijskem spremstvu, krenili na krožno protestno vožnjo po kamniških ulicah.
Ropot kmetijske mehanizacije, ki v mestu ni ravno najbolj običajen, je za nekaj trenutkov zdramil staro kamniško mestno jedro, ob mimohodu so kmetje s piskanjem meščane opozorili, da brez njih ne bi imeli kaj jesti, obenem pa z dolgo traktorsko kačo na Ljubljanski cesti in kamniški obvoznici povzročili precejšnji prometni zamašek, saj je imela današnja traktorska povorka na kamniški promet podoben učinek, kot pretirana birokracija na kmečko delo. Ampak še hujši zastoji ob prometnih konicah nastajajo tudi brez traktorjev, kajne?
Skratka, današnji protest kamniških kmetov in kmetic je potekal mirno in brez posebnosti. Tudi zaradi tega, ker so se protestniško razpoloženi kmetje in kmetice dosledno držali navodil policijskega spremstva, ki je varovalo njihovo protestno vožnjo, dosledno pa so upoštevali tudi kar nekoliko zabavno navodilo organizatorjev protesta, naj se udeleženci protestov izogibajo alkoholu.
Ali se bo traktorski protest v Kamniku še kdaj ponovil, zaenkrat še ni jasno, bržkone pa bodo vsaj nekatere zahteve slovenskih kmetov naletele na različne odzive. Še posebej tiste, ki se nanašajo na zniževanje okoljevarstvenih standardov, zmanjševanja populacije zveri in divjadi ter uporabe količine fitosanitarnih sredstev, medtem ko se utegne kmetom javnost pridružiti v podpori pri zahtevah po prioritetni obravnavi prehranske varnosti, manjših oz. vsaj nespremenjenih davkih, zmanjšanju birokracije, vzpostavitvi preglednih prehranskih verig v kateri bi kmetje dobili za svoje proizvode pošteno ceno, ter najbrž tudi proti uvozu cenene in nekvalitetne hrane, ki je pridelana po nižjih standardih, kot so od kmetov zahtevani v Sloveniji.
Zahteve slovenskih kmetov po zniževanju okoljevarstvenih standardov in nasprotovanje zmanjševanju dokazano škodljivih fitofarmacevtskih sredstvih, predvsem pa nastrojenost zoper okoljevarstvenike, so namreč kar precej presenetljive. Manjši, ekološko naravnani in sonaravno ozaveščeni kmetje ter okoljevarstveniki so namreč lahko najboljši zavezniki v boju proti različnim globalnim kmetijskim lobijem in multinacionalkam ter škodljivi kmetijski politiki, ki na različne načine, predvsem pa, ob podpori ogromnih količin denarja in političnega lobiranja, na globalni ravni vsiljujejo uveljavljanje (dragih) pravil kmetovanja, ki so, bržkone v želji svetovnega nadzora nad proizvodnjo hrane, pisana izključno na kožo velikim multinacionalkam, ne pa malim kmetom in kmetijam, ki so najpomembnejši, ter najbolj zanesljiv člen lokalne samooskrbe z raznovrstno in kvalitetno, doma pridelano hrano.
Zato se zdi domala neverjetno, da bi domoljubni slovenski kmetje, še posebej tisti, ki na zemlji, ki jo obdelujejo že nekaj rodov zapored tudi živijo, v resnici in iskreno zahtevali zniževanje okoljevarstvenih standardov ter si prizadevali za nadaljnje nenadzorovano zastrupljanje okolja s spornimi herbicidi, fungicidi, pesticidi, hormonskimi motilci in še čem, saj najbrž nihče izmed njih svojim potomcem ne želi zapustiti mrtvo, opustošene in zastrupljene zemlje. Zato vsaj nekatere zahteve Sindikata kmetov spominjajo na (lobistično-politična) kukavičja jajca, ki vsega naveličanim kmetom lahko naredijo več škode, kot koristi.
Je pa slovenske in kamniške kmete seveda povsem moč razumeti v njihovih željah, da bi delali čim bolj miru in s čim manj nepotrebne birokracije. Ampak, ker nam še ni hudega in (vsaj za enkrat) ne poznamo lakote, je kmetovanje dandanes nekakšen narobe svet, v katerem pravila igre ne piše motika, ampak togi svinčniki različnih uradov, kar se nenazadnje kaže tudi v tem, da je ekološko usmerjen kmetovalec oviran z vsaj trikrat, če ne še večkrat toliko birokracije kot tisti, ki kmetuje s pomočjo najrazličnejših umetnih gnojil in strupov.
To pa marsikaterega, kar marsikaterega kmetovalca odvrne od preusmeritve v ekološko pridelavo hrane.
