Zmagovalka prvega kamniškega pesniškega turnirja oz. prvega »Skoraj slama poezije«, ki se je v soboto, 14. novembra 2015, odvil v Mladinskem centru Kotlovnica, je Pavla Zabret, ki je v šesterčku mladih pesnikov in pesnic, ki so zbrali dovolj poguma, da so se s svojimi verzi postavili na oder, uspela najbolj prepričati in navdušiti občinstvo.
Odmevnejšega dogodka posvečenega avtorski poeziji domačih ustvarjalcev na Kamniškem domala ne pomnimo, saj se je, če nas spomin povsem ne vara, nekaj podobnega v Kamniku nazadnje zgodilo še v prejšnjem stoletju, pred domala natanko dvajsetimi leti, ko se je, 15. novembra 1995, v organizaciji Matične knjižnice Kamnik, v knjižnici odvila prireditev »Muze na paši«.
Zato je zagnanost in pripravljenost trojice »adolescentnih navdušencev nad literaturo«, kot so se poimenovali sami, ki so se lotili organizacije prvega (skoraj) »Slama«, zagotovo vredna vse pozornosti, pohvale, če ne kar oznanila radostno grlenih vzklikov, ki se v naši slepočrevnati dolini običajno porodijo zgolj pri poskakovanju ob alpskih poskočnicah, ali morda ob kolinah.
Skoraj slam poezije, kot so dogodek poimenovali njegovi pobudniki in organizatorji: Matic Maček, Urban Kavka in Aljoša Rebrača, ki so pri organizaciji Slama naleteli na širokogrudno podporo MC Kotlovnica, je dobrodošel poskus oživitve lokalne pesniške scene, ki se zgleduje po trendu iz konca osemdesetih in začetka devetdesetih, ko so se na tujih odrih pojavili prvi pesniški slami. Slam je nekakšen izločilni pesniški mnogoboj nastopajočih poetov, ki se medsebojno spopadejo za naklonjenost publike in žirije. Že res, da bi pisanje in interpretiranje lastne poezije težko uvrstili med olimpijske discipline oz. med športno-tekmovalno udejstvovanje, je pa tovrsten način podajanja poezije nedvomno precej privlačnejši od klasičnih recitalov, saj občinstvu ni namenjena zgolj vloga pasivnega in diskretno zehajočega poslušalstva, ampak mu je dana aktivna vloga stroge žirije, ki nagrajuje in kaznuje, tekmovalni pridih spopada pa občinstvo podžge k še glasnejšemu spodbujanju in navijanju za svoje favorite.
Sobotni Skoraj slam poezije je v klet kamniškega Doma kulture privabil presenetljivo veliko število, povečini mladih obiskovalcev, ki so v temačni svečavi Kotlovnice, zasedli vsa razpoložljiva omizja in stole, kar je nedvomno dosežek, ki se ga ne bi branil tudi kak starejši organizator kulturne prireditve na Kamniškem, dasiravno bi se lahko ob vsem skupaj vprašali tudi: Kje neki so se skrivali starejši kamniški ljubitelji poezije? Spričo vsega hrupa, ki se v Kamniku že od spomladi dalje zganja okrog »poezije«, bi bilo namreč pričakovati, da se jih bo v Kotlovnici kar trlo, ampak najbrž jih je premamilo martinovanje.
Korajžo in stihe za sobotni pesniški mnogoboj je našla šesterica mladih pesniških talentov, in sicer: Neža Vavpetič, Urban Kavka, Neža Zore, Aljoša Rebrača, Zala Kanc in Pavla Zabret, ki so se, marsikdo izmed njih tudi prvič, občinstvu javno predstavili z različno, vendarle vsebinsko in tematsko precej sorodno in podobno poezijo, v kateri se spopadajo tako z osebnimi, kot tudi z družbeno kritičnimi vprašanji in temami.
V vlogo povezovalca večera se je prelevil Matic Maček, štiri pesnice in dva pesnika so se s svojo poezijo predstavili v treh izločilnih krogih. V vsakem krogu je izpadel par, ki mu je naključno izbrana žirija namenila najmanj glasov, vmesni premori, namenjeni preštevanju glasov, pa so bili zapolnjeni in popestreni z glasbenimi nastopi v izvedbi kitarista Matica Smolnikarja in pevke Lane Bučevec.
V veliki finale sta se, sta se na podlagi glasov naključno izbrane žirije, uvrstila Pavla Zabret in Urban Kavka, končni zmagovalec pa je bil izbran in določen z glasnostjo aplavza občinstva, ki je s z bučnim navijanjem odločilo, da z lovorovim vencem večne časti in slave zmagovalke prvega kamniškega Skoraj slama poezije, povsem zasluženo, ovenča Pavlo Zabret.
Pavla Zabret, mladenka golcarsko-matematičnih korenin, je občinstvo navdušila z družbeno angažiranimi kritičnimi verzi s sporočilom ter poezijo, ki jo, za tovrstne prireditve kot nalašč, prijetno zaljša tudi dobršna mera iskrivega humorja in (samo)ironije, nenazadnje pa tudi prepričljiva interpretacija lastnih stvaritev. Svojega nasprotnika v finalu je, s z dobro merjenimi in preračunanimi udarci, spodsekala z verzi:
Ribič Kavka
Z vznožja rjave te klančine,
si ogleduje ribe fine.
Tune, girice, sardele
ob pogledu nanj so zardele…
Pa razmišlja in se muči –
a se splača trnek vreči?
Lahko svetujem mu le to;
odpri si šlic, pa bo kar bo!
Pavla Zabret
Za nagrado je Pavla Zabret, razen večne slave, v prehodno last prejela poseben pesniški zvežčič v katerega bo vpisala eno izmed svojih pesmi, hkrati pa je ob tem dobila tudi nalogo, da posest nad omenjeno beležko ubrani na prihodnjem kamniškem pesniškem slamu, ki se bo v Kotlovnici odvil meseca decembra.
Da, prav ste prebrali. Kamniški pesniški mnogoboji oz. slami se bodo nadaljevali, o podrobnostih in datumih prihodnjih pesniških spopadov, pa boste pravočasno obveščeni na naših spletnih straneh, za dobro mero, pa tokrat priobčujemo še nekaj pesmi udeležencev sobotnega pesniškega srečanja, za katerega se nadejamo, da bo postalo dobro obiskana stalnica.
Zala Kanc: ON živi v paralelnem svetu.
On ŽIVI v paralelnem svetu.
A ko ga prelevim v mojo kri,
pogledam stvar čez te oči,
po svoje razumem potek poti.
A jaz bi zbežala od teh dni.
Je pozornosti želeče nebo,
kaže le čisto, modro oko,
čeprav vdihuje meglo.
Sem ter tja se spozabi
in koga za vrat zagrabi.
Ne ve, da obenem še sebe pohabi.
Čudaki pred vrati.
Spušča zapore v zagati,
bremena ne zmore več premagovati,
nosilci krivde hitijo ga klati.
Čudaki pred vrati.
Včasih plehek,
in um postaja mehek.
premikanje v šifrah,
umikanje nevihtam.
Išče se smisel vdihov,
smisel občasnih stihov,
brezkončnih oddihov
in trenutnih škodljivih vpihov.
Urban Kavka: Deljenje potice
Deliva si ljubezen do knig
deliva si ljubezen do slik,
deliva si ljubezen do besed,
deliva si ljubezen do marjetic
in novoletnih jelk.
Popolnoma ne pričakovano si vkorakala,
v teme, ki jih ne delim z nikomur drugim,
a ti se jih nisi bala.
Spoznal sem ne na hitro,
zlomil sem te še hitreje,
stike privezala na utež,
in odnos potonila.
A ta je prihrumel,
prihrumel je nazaj,
prihrumel je višje in trdneje kot prej.
Delila sva si stavke,
delila sva si najino ego-podporo,
delila sva si ramo,
delila sva si minute zaspane,
a teme neučakane.
Besede, prepletene v povedi,
v knjige, tekste in pesmi,
so lahko viharji čustev.
Kovač-besed jih stolče v pomene vseh vrst,
ampak opisati,
ko se roki lahkotno oplazita,
ponoči, po urah mentalnih povezav,
občutkov-polnih tem,
in opor za boljši um,
je popolnoma nemogoče.
Delila sva si misli,
delila sva si smeh,
deliva si razumnost na vseh izbranih poteh,
delila si bova ves svet.
Hvala,
merci,
grazie, thanks, danke,
gracias mi mejor amigo.
Ampak hvala ti za upanje, da je kljub vsemu
življenje lahko potica.
Neža Zore:
Sem in tja se zazrem daleč nazaj
in nato me zbode tiho ljubosumje
na lastne otroške dni.
Otroštvo postane uboštvo,
ko začneš izpolnjevati neizgovorjene ukaze
in nato počasi pustiš
tistemu veselju brez izvora,
da izgine v neznano.
Zadnjič sem leže ob travi,
študirala o otroški naravi.
Pri tej stvari je tako;
ni preveč težko,
početi stvari, ki jih počne otrok.
Vendar če že posušeno srce spleza na drevo,
zato, da bi spet videlo kot otroško oko…
Res misli, da je to tako lahko?
Se spet smejati kot junak?
Kakšen bedak.
Otroški raj ni na gugalnici,
ali v hišici na drevesu,
ni v palačinkah
in ni na kolesu.
Nič več nisi otrok, ko te svet stisne v okove,
nič več nisi otrok, ko te življenje pelje
v smrdljive rove odraslosti
in »individualnega« uspeha.
Otroška noga se v zreli vnemi upeha.
Tako minejo dnevi, tedni, leta.
In po vsem tem času se pojavi starcev vprašanje…
Otroci, kam greste drugo leto?
In vsi v en glas.
Na fakulteto!
Čeprav nisem več otrok…
Spim z malce priprtimi vrati.
Ker brez drobnega snopa svetlobe
še kar ne morem mirno spati.
Pa vendarle, vprašajo še mene.
Kam greš drugo leto?
Še jaz odraslo privolim, da na fakulteto.
Neža Vavpetič:
Reci mi, da verjameš
v kar počnem čez dan mrakobni,
čeprav kot jaz veš, da le drobni
ničli sva v stroju, ki nas vodi
naprej v mehki, svilnati zablodi
Reci mi, da verjameš
ko ti povem, da sem vesela,
tako vsaj danes manj bo dela
s tem, kar čutim – staro kramo,
raje pusti v tem me samo
Reci mi, da verjameš
mi ko ti svetel svet narišem,
meje vojne kar zabrišem,
saj tukaj nas res ne skrbi
kje brat brata zdaj mori
Reci mi, da verjameš,
ko ti lažem kar v obraz
naj mimo naju teče čas.
Zakaj za ta svet bi sploh kaj storila,
če lahko bi le sebi v vsem ugodila.
