Pri planinskem domu v Kamniški Bistrici se je včeraj dopoldne odvilo tradicionalno kamniško delavsko srečanje, ki ima že skorajda stoletno tradicijo.
Tradicija obeleževanja in praznovanja prvega maja, mednarodnega praznika dela, sega že v davno leto 1923, zato je razveseljivo, da je bila Kamniška Bistrica včeraj dopoldne ponovno polna obiskovalcev, ki še znajo, za razliko od raznih prvomajskih veseličarjev, ceniti in spoštovati delavsko izročilo in tradicijo naših prednikov.
Kljub temu, da se v Kamniško Bistrico, kot nekdaj, ko je vsak dobil zastonj oz. sindikalno hrano in pijačo, ne zgrinja več skorajda cela dolina, je včerajšnja prireditev ob izvir vseeno privabila precejšnjo množico obiskovalcev, tako da je politični stranki, ki že vrsto let v tem času v Bistrici deli tradicionalne nageljne, prek tristo pripravljenih cvetov kaj hitro pošlo.
Program, ki se je, po skorajda stoletni navadi, začel s petjem delavske himne Internacionale, so tudi tokrat pripravili člani Delavskega kulturnega društva Solidarnost, glede na to, da so pred vrati volitve, ki na tovrstne prireditve privabijo tudi politične lovce na glasove (in stolčke), pa sta zbranim tokrat spregovorila kar dva govornika.
Prisotne je najprej nagovorila mag. Julijana Bizjak Mlakar, ki je, bržkone v upanju, da v hudi politični konkurenci na Kamniškem pridobi še kak glas na skorajšnjih volitvah, pripravila kar nekoliko predolg, predvsem pa precej pa preveč populistično obarvan nagovor, v katerem je sicer navedla celo vrsto splošno poznanih in težav in problemov, ki tarejo delavce in državljane naše države, kar pa bi, glede na to, da je bila tudi sama vsaj nekaj časa del nedavne vlade, njeni kolegi iz »upokojenska stranke«, pa se v različnih vladah svaljka že domala od osamosvojitve, lahko, z nekaj kritične hudomušnosti, morda razumeli tudi kot izraz kesanja ali pa vsaj kot hudo samokritiko.
V precej bolj sproščenem in priljudnem tonu je zbrane nagovoril kmetijski minister mag. Dejan Židan, ki je dejal, da je dan vse prelep za zganjanje politike ter se v nagovoru raje spomnil na šolske dni, ki jih je, kot dijak srednje veterinarske šole, preživljal v Kamniku, ki mu je tudi zaradi tega ostal v lepem spominu.
Pravzaprav pa je dejstvo, da so nagovori ob prvomajskih proslavah zaupani takšnim in drugačnim politikom, še posebej v primeru, da prihajajo iz vladnih vrst, svojevrsten paradoks, ki kaže na to, da se je nekdanji revolucionarni duh delavskega gibanja, ki si je izborilo osemurni delovnik, bolniško, pokojnine in druge, nekdaj samoumevne, danes pa, vsaj v očeh delodajalcev (in tudi dela politike), že skorajda nezaslišane delavske in socialne pravice, v precej slabi kondiciji.
Nadejamo se, da se bo vsaj do stoletnice obeleževanja in proslavljanja praznika dela v Kamniški Bistrici, spričo vse večjih pritiskov kapitala in nenehnega ukinjanja pravic delavcev, med katerimi je vse več takšnih, ki tudi s celodnevnim delom le stežka preživljajo sebe in svoje družine, okrepila tudi delavska zavest in upornost, prostor in glas za govornicami govornicah tovrstnih prireditev, pa bodo, namesto politikov, ki se z leporečenjem borijo predvsem zase in udobne ter dobro plačane stolčke, ponovno dobili tisti, ki se vse preredko slišani oz. tisti, ki si to, ne le zgolj zaradi obljub, tudi zares zaslužijo.
