Včeraj dopoldne je v Kamniški Bistrici potekala tradicionalna prvomajska slovesnost s katero se, vsemu navkljub, ohranja in nadaljuje skorajda stoletna tradicija prvomajskih delavskih srečanj v Kamniški Bistrici, kajti 1. maj in borba za delavske pravice, kot je poudaril slavnostni govornik, predsednik DKD Solidarnost Martin Gorenc, niso pravljica, ampak kruta resničnost.
Skromna, vendar spričo tega toliko bolj odločna in pristna slovesnost, se je kot običajno začela z zvoki Internacionale, ki so jo, na improviziranem odru pod nadstreškom vhoda v planinski dom, zapeli člani pevskega zbora DKD Solidarnost, ki že od prvega praznovanja praznika dela 1923 sodelujejo pri organizaciji tradicionalnih delavskih srečanj.
Slabo vreme in razklanost, ki sta jo, z nespodobnim preziranjem izročila tradicije, povzročili samovoljnost in aroganca trenutne kamniške oblasti, na prireditev v Kamniško Bistrico letos morda res ni privabila toliko obiskovalcev kot v prejšnjih letih, vendar je sama slovesnost morda ravno zaradi tega ponovno pridobila že nekoliko pogrešano iskrico uporne odločenosti, s katero so si nekdaj delavci izborili pravice, ki jih imajo danes nekateri zgolj še za pravljice.
Kljub temu, da so morali zbrani slovesnosti prisostvovati pod dežniki na vrtu planinskega doma, se zaradi tega nihče izmed prisotnih ni pritoževal, ampak so še toliko bolj zbrano prisluhnili programu in govoru slavnostnega govornika Martina Gorenca, ki je v svojem nagovoru dejal:
»Abraham Lincoln, 16. predsednik Združenih držav Amerike je dejal: »Delo je pomembnejše od kapitala,… Kapital je plod dela in ne bi nikdar obstajal, če delo ne bi bilo pred njim. Delo je nad kapitalom in zasluži , da ga mnogo bolj upoštevamo.
Prvi maj ni pravljica. Pravljica je izmišljena zgodba s srečnim koncem. Borba za delavske pravice pa še ni končana, saj delavske pravice niso nikoli dokončno pridobljene. Prvi maj že več kot stoletje, skoraj po celem svetu, obeležuje mednarodni praznik dela in delavske solidarnosti, oziroma dan delavstva v spomin na dogodke, ki so se zgodili leta 1886 v Chicagu. Delavci so takrat zahtevali 8 urni delovnik, policija pa je njihove demonstracije krvavo zadušila, saj je bilo v spopadu ubitih več ljudi, 5 delavcev pa je bilo obsojenih na smrt. To ni bila pravljica ampak kruta resničnost, zato so na prvem kongresu II. Internacionale v Parizu leta 1889 sklenili, da se vsako leto v spomin na čikaške delavce 1. maj organizirajo množične demonstracije, stavke in proslave, ki so postale oblika delavskega boja. Delavci so na dan praznovanja kasneje zaprosili delodajalce, da jim dovolijo cel ali vsaj pol prostega delovnega dne in leta 1895 je večina delodajalcev takim prošnjam tudi ugodila.
V Sloveniji se je pričelo s praznovanji okoli leta 1890, sprva v rudniških krajih, kasneje pa tudi v industrijskih območjih.
Na Kamniškem so pričeli s praznovanjem 1. maja leta 1923 in sicer prav na teh prostorih. Naši predhodniki se pred 93 leti niso pripeljali v ta kraj pod kamniškimi vršaci z avtomobili, ampak so po večini prikolesarili in pripešačili. Ta kotiček so si izbrali zato, da so se umaknili očem oblastnikov, ki niso bili ravno navdušeni nad praznovanjem tistih, ki so jih izkoriščali . Pri tem izletu so jim pomagali tudi žandarji z gumijevkami, da so hitreje spešili korak in poganjali pedale koles proti kraju praznovanja.
Vse kar se dogaja danes ima vzrok nekje v preteklosti. Tudi praznovanje prvega maja na Kamniškem ima svojo zgodovino in prav člani DKD Solidarnost , ki so bili v večini delavci tovarne Titan so bili takrat najbolj revolucionarni. Tej tradiciji smo Solidarci zavezani še danes.
Sama beseda TRADICIJA izhaja iz latinske besede TRODARE, kar pomeni dati naprej, kar je lahko prenos načina dela , obnašanja, verovanja – prenos običajev na mlajše generacije. S tradicijo šele postane socialna skupina ali družba KULTURA, ki v razliki od instinkta ni prirojena. In družba brez kulture se ne more identificirati kot družba. Tradicija je torej nekaj, kar se je ustalilo v življenju kake skupnosti s prenašanjem iz roda v rod. In to določa neko skupnost. Tradicija je preverjeno delovanje in obnašanje, in pomeni biti predan ljudstvu in nenazadnje s tradicijo dajemo tudi priznanje vsem tistim, ki so kakorkoli pripomogli k kulturnemu napredku in razvoju družbe.
Danes so po zaslugi prvih borcev za delavske pravice proslave 1. maja lahko, če ne damo nič na tradicijo, kjerkoli. Danes organizira prvomajske veselice prav oblast in kapital, ki razpolaga z davkoplačevalskim denarjem in ima pri tem še najmanj v mislih tradicijo in bistvo prvomajskih proslav, pač pa obubožanim in nezaposlenim delavcem s cenenim »golažem« daje lažno naklonjenost v zameno za volilčev glas.
Žal tudi sam ugotavljam, da se v Kamniku število pomoči potrebnih povečuje in tega me je strah. Delov živega mesta ni mogoče razprodati, ne da bi upoštevali njihovo avtohtono tradicijo, četudi se zdi včasih čudna. Toda to je naša tradicija in naše mesto. Dolgo časa smo živeli pod diktaturo komunistov, zdaj pa smo ugotovili, da življenje pod diktaturo poslovnežev ni nič boljše. Prav nič jih ne briga, v kakšni državi so. Gospodje, ki sedijo na tribunah imajo v mislih le, kako nategniti rajo, in tudi na račun takih in drugačnih proslav zaslužiti čim več. Pri tem pa sindikatov kot da ni. Tudi proslav kot je današnja se izogibajo, namesto da bi se drenjali pred mikrofoni in vzpodbujali delavstvo k boju za ohranitev vsaj že pridobljenih pravic. Igrajo neodgovorno cehovsko vlogo, ko sem ter tja vržejo oko na prizorišče in pridejo, ko je »tekme« konec, da se malo podružijo, tovariško pokramljajo, popijejo kozarček dva in poberejo članarino.
Slovenija pa tone v sužnjelastništvo. Število delovnih mest se znižuje, začasno se ne izplačuje dela plač in se celo zaračunava parkirnina pred tovarno. Izvaja se skupinski mobing in aroganca, pri tem pa delavec v Sloveniji plačuje najvišje prispevke za socialno varnost med članicami OECD.
Kaj se bo moralo še zgoditi, da bi ponovno vstali v suženjstvo zakleti, ki jarem jih teži gorja?
Ali bomo dočakali , da bi le delali in ljubili, in bi vse drugo ne imelo smisla?
Veliko je postoriti, da bi se tudi to zgodilo, pa vendar, naj bodo te proslave v vzpodbudo k težnji k temu cilju. Če smo iskreni, se je od leta 1886 marsikaj spremenilo. Poskrbeti je potrebno, da se vzvratna vožnja zaustavi. Zato spoštujmo tradicijo, da bi se vedno spomnili na prave vzroke praznovanj, ki niso samo veseljačenje pred ponovno, še hitrejšo vzvratno vožnjo.
Ob 1. maju, mednarodnem prazniku dela in delavske solidarnosti, vam v svojem imenu in v imenu izvajalcev kulturnega programa proslav tu v Kamniški Bistrici DKD Solidarnost , iskreno čestitam. Tistim, ki imate zaposlitev želim, da bi jo ohranili, tistim, ki delo še iščete, da bi ga najhitreje našli, vsem pa, da bi ohranjali delavske pravice, ki so bile skozi stoletje pridobljene in da bi ohranjali tradicije tudi v bodoče.«
Na slovesnosti je nekaj besed zbranim spregovoril tudi Jože Goltnik, predsednik Delavske zveze SD Kamnik, ki je, kot že vrsto let poprej, poskrbela, da je bil vsak izmed prisotnih ozaljšan tudi z rdečim prvomajskim nageljnom.
V svojemu nagovoru, v katerem je izpostavil pomen 1. maja ter težave zaposlenih in mladih, je Jože Goltnik med drugim dejal:
»Praznik dela je praznik vseh nas, delavcev, kmetov,kulturnikov, upokojencev, vsakega, ki z delom svojih rok preživlja svojo družino, ter s tem zagotavlja sebi in družini dostojno in mirno življenje.
Ohranjati in spoštovati ga moramo tudi zato, da naši vnuki, bodoči rodovi čez mnogo let govorili da so naši starši nam ohranili praznik dela. Da ne bodo govorili oziroma lahko imeli za parolo »Iz naroda delavcev junakov, v narod hlapcev!«
Vendar se zgodovina ponavlja. V našo državo je prišel vulgarni TURBO kapitalizem, ki hoče čez noč poteptati vrednote s katerimi smo rasli. Nekoč delavni, solidarni, prijazni do soljudi in sosedov, danes brezbrižnost, malodušje, izguba dela, in še bi lahko našteval.
V turbo kapitalizmu se je izgubil resnični stik z mirnim življenjem. Plače delavcev so povečini »minimalac«, kakor jim pravijo po novem, pa še to v zelo redkih tovarnah redne. Včasih smo vsakega 15. v mesecu dobili plačo. Danes je to zgodovina.
Mnogokrat se je reklo »Na mladih svet stoji!«. Mi smo bili mladi pri 18-23. Kdaj so pa sedaj mladi? Pri 25,30,35 letih. Bodo ti mladi delali do 90 leta? Ko nekako tja do 30,35 leta oblikujejo svojo družino, in mnogi medtem izgubijo službo, pa problem stanovanj. In še bi lahko našteval težave mladih družin.
Kar nekaj delavskih pravic, nam je odvzetih, predvsem invalidom, in to na račun demokracije, predvsem pa zaradi iznajdljivosti delodajalcev. 8 urnega delavnika skoraj ni več, regres se počasi a vztrajno pozablja izplačevati delavskemu razredu.
Zato je rdeči nagelj danes med nami navzoč tudi zaradi tega, da ne pozabimo praznika.«
Kulturni del skromne, vendar toliko bolj pristne prireditve, je bil zaradi dežja nekoliko okrnjen, kajti organizatorji, ki za organizacijo prireditve ne morejo zajemati v občinsko davkoplačevalsko malho, si niso mogli privoščiti postavitve šotora, zato je bil nastop Pihalnega orkestra Solidarnost, v skrbi za inštrumente odpovedan. So pa zato pevci odpeli kako pesem več, prireditev, ki jo je povezovala Zlatka Levstek, pa so s svojim obiskom nenapovedano popestrili člani Godbe Stranje, ki so samoiniciativno prišli v Kamniško Bistrico in pripravili prijetno glasbeno presenečenje.
V pristnem tovariškem vzdušju in trdno odločenostjo, v kateri je bilo, za razliko od turističnih prvomajskih veselic, zaznati tudi dobrodošlo trohico trmasto-vztrajnega upora, se je slovesnost zaključila s sklepom, da se prihodnjega 1. maja znova srečamo v Kamniški Bistrici.
