V Kamniški Bistrici je danes potekalo tradicionalno prvomajsko delavsko srečanje, ki pa je, resnici na ljubo, le še bleda senca srečanj iz preteklosti, pa naj gre za nekdaj prepovedana, ali kasnejša, množično obiskana srečanja.
Osrednja slovesnost ob prvem maju se je, pod temno kopreno z dežjem grozečih meglic, ob Domu v Kamniški Bistrici, pričela z Internacionalo v izvedbi Mestne godbe Kamnik in DKD Solidarnost.
Prisotne, ki so, najbrž tudi zaradi precej neprijaznega vremena, komaj dodobra napolnili vrt planinskega doma, je najprej pozdravil kamniški župan Marjan Šarec, po pesmi DKD Solidarnost, pa je besedo prevzel slavnostni govornik Tone Ftičar, ki je v svojem zanimivem in kulturno obarvanem govoru naredil nekakšen zgodovinski prerez prvomajskih praznovanj v Kamniški Bistrici ter ob tem nanizal vrsto pozabljenih, pa tudi namenoma pozabljenih in zamolčanih dogodkov iz zgodovine kamniških oz. bistriških prvomajskih srečanj. (Celoten govor, ki mu je bilo nedvomno vredno prisluhniti, bomo objavili tudi na naših spletnih straneh, če ga le, oz. ko ga dobimo.)
Tudi letos so udeležencem prireditve člani SD Kamnik-Komenda razdelili rdeče nageljne ter z njim opremili tudi Bosovega Tineta, veter in kaplje, ki so po malem grozile tekom cele slovesnosti, pa so kmalu po njenem koncu, razgnale večino obiskovalcev, ki so si zavetje poiskali, bodisi v planinskem domu, bodisi v kakem drugem toplem zavetju doline Kamniške Bistrice.
Žal se je tudi tokratna prireditev, če izvzamemo pozdrav župana in slavnostni govor Toneta Ftičarja, iztekla po nekakšnem ustaljenem, že nič kolikokrat videnem in domala prežvečenem scenariju. Zato se nadejamo, da bo osrednja prvomajska proslava v prihodnjih letih dobila novega organizatorja, ki bo slovesnost organiziral iz želje in potrebe, ne zgolj iz navade, še bolj dobrodošlo pa bi bilo, če bi prireditev dobila svojo alternativo v obliki moderne, privlačnejše, aktualnejše ter tudi udarnejše, uporniško-protestne prireditve, ki bi ne bila zanimiva zgolj starejšim občanom, ki so svoj prispevek k “združenemu delu” že oddali, (predvsem tistim, ki se praznovanj v Kamniški Bistrici udeležujejo pretežno zaradi nostalgičnega spomina po zastonjskih čevapčičih in vinu), ampak tudi mlajšim, še zaposlenim in tudi brezposelnim.
Sporočilo prireditve bi bilo bržčas enako, le zaslužilo bi si, da je glasnejše, predvsem pa odmevnejše in bolj skladno s časom. Upokojeni “borci za delavske pravice”, so sicer več kot dobrodošli podporniki in zagovorniki pravic, ki so jih bili sami še deležni, žal pa so, ob svoji večinski udeležbi na tovrstnih prireditvah, nehote tudi simbolično tragičen odraz današnjega stanja, ko se vsakodnevno “upokojujejo” tudi pravice delavcev.
