V hladnih sobanah dvorca Katzenberg je bila v sredo zvečer, 12. 12. 2018, odprta enodnevna »matematična« razstava kamniškega arhitekta in likovnega ustvarjalca Tomaža Schlegla z naslovom Zid 2, na kateri se je avtor, ob pomoči 26-ih razstavljenih del poigral z idejo že od nekdaj precej mističnega zrcaljenja.
Obiskovalci odprtja razstave, ki jih je v Kamniku na tovrstnih prireditvah običajno ravno toliko kot samih razstav, so po pomenljivem nagovoru, z znamenitim cilindrom opremljenega Gorana Završnika, ki se je tokrat prelevil v dvoumnega likovnega kritika in vratarja, skozi (dobesedno) odmaknjena vrata vstopili v razstavni prostor dveh soban, katerih zid, ki ju ločuje, tokrat ni služil zgolj kot prostor za obešanje slik, ampak obenem tudi kot magična zrcalna linija.
Obstoječa realnost, ki jo kot takšno dojemamo, je na oni strani zrcalne linije, četudi domala povsem identična, le prezrcaljena, obenem povsem drugačna, bodisi v dobrem, bodisi v slabem.
Zrcalo, kot pripomoček za vstop v neke druge, povsem drugačne in celo magične dežele, buri domišljijo že od nekdaj, bržkone vse od časov, ko je prvi človek uzrl svoj odsev v umirjeni vodni površini, obiskovalci enodnevne razstave Tomaža Schlegla Zid 2, pa so imeli v tokrat, podobno kot čudežna Alica pisatelja Lewisa Carrolla, tudi sami možnost (samo)prezrcaljenja. Seveda le, če so hoteli. Tako kot se lahko, prek različnih stvari in na različne načine, v togosti lastnega vsakdana lahko (pre)zrcalimo tudi sami.
Vse je namreč zgolj v (našem) dojemanju. En sam pogled pa običajno nikoli ne podaja ne širše slike, niti resnice.
Zato se zrcalimo. Čim večkrat.
