Kamničan Rok Benkovič je smučarski skakalec, ki se je 19. februarja 2005 vpisal v zgodovino. V Obersdorfu v Nemčiji je postal svetovni prvak na srednji skakalnici. Drugi je bil Čeh Jakub Janda tretji pa Finec Janne Ahonen. Že naslednji dan je osvojil še bron na ekipni tekmi, skupaj s Primožem Peterko, Jernejem Damjanom in Juretom Bogatajem. Blestel je že na Mladinskem svetovnem prvenstvu leta 2003 na Švedskem, kjer je osvojil srebrno medaljo. Bil je tudi odličen letalec. V Planici je 20. marca 2005, na 19. rojstni dan, dvakrat poletel 226 metrov in takrat postavil državni rekord.
Zelo majhna je verjetnost, da bi v prihodnje v Kamniku še imeli kdaj svetovnega prvaka v smučarskih skokih. Gre za enkraten zgodovinski dosežek, na katerega moramo biti izjemno ponosni. Seveda pri tem ne smemo pozabiti na SSK Mengeš, ki je nosilec smučarskih skokov na tem območju tudi danes.
Prosim vas za osnovno predstavitev in opis vaše športne poti.
Smučarski skoki so mi bili vedno blizu in všeč. Redno sem spremljal takratne uspehe Primoža Peterke in hodil na tekme v Planico. Ko so v Mengšu ustanovili smučarsko skakalni klub, sem začel trenirati. Takrat sem bil star 11 let. V nadaljnjih desetih letih pa sem skokom posvetil veliko večino časa.
Kateri so vaši, poleg naslova svetovnega prvaka 2005 in ekipnega bona, najpomembnejši športni dosežki?
Najpomembnejši dosežki so še mladinski svetovni podprvak, dve leti sem bil državni rekorder s 226 metri. Večkrat sem bil tudi državni prvak in dosegel drugo mesto na GP v Innsbrucku.
Kako bi opisali tedanja dogajanja na tekmah v Obersdorfu 2005?
V spominu imam res lepo prvenstvo. Na prizorišče sem prišel v dobri formi. Ker sem vedel, da se lahko borim za najvišja mesta, mi je bilo še toliko lepše in lažje skakati. Že na treningih mi je šlo dobro. Na tekmi sem bil vodilni po prvi seriji in v mislih sem imel le to, da v finalu začrtan cilj izpeljem do konca. Uspelo mi je. Prvi, ki mi je skočil v objem je bil Jernej Damjan. Tudi on je bil blizu medalji, zato smo bili potem na ekipni tekmi vsi še bolj veseli, da nam je uspelo priti do moštvenega brona. Tudi tista tekma je bila čudovita. Ko medaljo osvojiš z reprezentančnimi kolegi, je to nekaj posebnega.
V Sloveniji je tedaj vladala prava »skakalna« evforija. Kako se spominjate tedanjih dogodkov?
Drži, pripravili so nam veliko sprejemov, ogromno ljudi nas je prišlo pozdravit in nam čestitat. Veliko je bilo seveda medijske prisotnosti, vprašanj novinarjev in intervjujev kar ni bilo konca. Zadeve so bile obvezne in sem jih profesionalno izvedel, vendar lahko rečem, da sem vedno bolj užival v skakanju kot v drugih spremljevalnih zadevah.
Poleti na smučeh so disciplina za junake. Že leta 2005 ste kot 19-letnik poleteli 226 metrov. Nam lahko opišete kakšna je priprava na nastop in občutki pri izvedbi poleta?
Priprava na nastop je enaka, kot na drugih velikih skakalnicah, le koncentracija na polet je morda malce večja. So pa poleti res nekaj posebnega, ker pač na letalnicah nikoli ne treniramo. Strah me ni bilo nikoli, je pa prisotno ogromno adrenalina, sploh v Planici. Dodatno še zaradi domačih navijačev. Seveda želiš, da bi se predstavil v najboljši luči, da bi poletel čim dlje. Občutke težko opišem, zagotovo pa so poleti najbolj zanimiva športna disciplina.
Vsako leto, že enajstič v občini Kamnik in Termah Snovik gostimo vrsto znanih šampionov svetovnega kova (vir: srečanja Snovik, foto: Hančič, Modrijan, Žalar, Zorman Macura, Jarc).
Kako danes gledate na smučarske skoke in nastope naših fantov?
Če le imam čas in nisem v naravi, z veseljem pogledam tekme in tako podoživim svoje skakalne dni. Navdušen sem nad njihovimi uspehi in res vesel, da jih gre tako dobro.
Nam lahko zaupate s čim se ukvarjate danes?
Uživam v stvareh, za katere prej nisem imel časa. Rad potujem in se še vedno veliko ukvarjam s športom, najraje plezam.
Zbral in napisal: Jože Arko