Rozmanova burleska v rimah

Zadnji četrtek pred pomladnim enakonočjem smo v prenovljenih prostorih kamniškega Doma kulture lahko spremljali predstavo v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča, ki je doživela premiero pred tremi leti.

Baal, ki ga je nemški dramatik Bertolt Brecht pisal sredi 1. svetovne vojne, ko je štel le šestnajst let, je ostal aktualen skozi celotno 20. stoletje. Scenarist predstave Andrej Rozman Roza se je kljub politični aktualnosti odločil, da bo poudaril njegov pesniški značaj in vpetost v slovensko okolje. Ali kot zapiše v gledališkem listu: “Ko sem se skušal približati Baalovemu karakterju, sem se najprej spomnil na par mladostnih znancev, ki so bili ob pomoči trdih alkoholov in drog briljantno duhoviti in hkrati grobo brezobzirni do svojih partnerk.” In res največ prizorov poteka v domačem in gostilniškem okolju, kjer je nasilje najbolj pogosto, njegova žrtev pa so največkrat ženske. Vendar se predstava pod režijsko taktirko Vita Tauferja ne spušča v moralno presojo karakterjev, temveč razgrne večplastne psihološke dimenzije Baala, ki ga igra Ivo Godnič – le kdo bi bil za vlogo tako pompoznega in kontroverznega lika bolj ustrezen kot komik, ki ga javnost najbolj pozna v vlogi maršala Tita? Čeprav je prav ta predstava marsikoga le še bolj navdahnila z mislijo, da mu gre posnemanje slovenskih škofov še bolj od rok kot imitacija nekdanjega predsednika Jugoslavije.

Celotna predstava poteka v rimanih verzih, ki so jih igralci (poleg Godniča še Jure Ivanušič, Uroš Maček, Robert Prebil, Matej Recer, Ivan Rupnik, Dario Varga in Matija Vastl) brez napak servirali publiki, medtem ko so skozi žanr burleske na duhovito ironičen način predebatirali najrazličnejše teme: spolno zlorabo, izgubo nedolžnosti, pedofilijo, ojdipski kompleks, nasilje v družini, podplačanost prekarnega dela, korenine slovenskega jezika in kulture, vseprisoten fašizem, konflikt med levo in desno politično opcijo, entuzijazem umetnikov, ki so nenehno v procesu umiranja in smrt kot zadnji izhod v sili. Posebnost predstave je v tem, da so ženske vloge dodeljene moškim, ki v visokih petkah in kratkih krilih delujejo kot karikatura transvestitov, pri tem pa nas Roza skozi tekst nenehno opozarja na to, kako v nezavedno potlačena homoseksualnost lahko hitro pripelje do odkritega nasilja. Baalu služijo ženske le za lahkotno poigravanje in samopotrjevanje, saj jih kljub izgubi devištva in zanositvi neobremnjeno zavrže, a se vsakič znova vrne k mami, ki mu nesebično služi. Njegova dvoličnost še najbolj pride do izraza v prizoru, ko mu mamin negovalec položi na srce, da naj pri zdravniku izsili nujno operacijo zanjo, a se Baal izgovori, da nima časa. Najboljšemu prijatelju in klavirskemu boemu Ekartu, ki ga mojstrsko odigra Jure Ivanušič, v nekem trenutku razkrije, da je zaljubljen le vanj, a mu vseeno zasadi nož v srce, ko ugotovi, da je heteroseksualen. Lahko bi rekli, da se predstava na komičen način loteva temnih plati slovenske družbe, katera na eni strani sanjari o zgodovinski spravi, po drugi pa ni zmožna racionalnega vpogleda v kolektivno nezavedno. Ko je Baal zaradi pomanjkanja denarja prisiljen delati v skladišču, se med njim in sodelavcem vname razprava o kralju Matjažu, ki sedi pod Peco in čaka na revolucionarni trenutek, da bi Slovencem povrnil moč in prepričanje, da so lahko sami gospodarji svoje usode. Baal ga previdno vpraša v kakšnem jeziku bi prebujeni Matjaž spregovoril in sodelavec, ki še trenutek prej hvali venetske in etruščanske korenine slovenstva, nemudoma izstreli: “Mađarsko, seveda.”

V osnovi gledano gre v predstavi za predelavo slovenskih travm, fantazm in frustracij, ki s pomočjo transvestitske maškarade in ritmičnega poigravanja z besedami ustvarjajo parodijo zahodne družbe, ki z izkoriščevalskim neoliberalnim kapitalizmom in globalizmom kot zadnjo postajo na svoji poti, neustavljivo tone v dekadenco in nihilizem. Ekart tako v nekem trenutku na klavirju zaigra Kosovelovo pesem Prerojenje, ki izpričuje hrepenenje po miru in težnjo po zlitju z onstranstvom. Za živahno glasbeno vzdušje poskrbi Vasko Atanasovski Trio – bobnar Marjan Stanić, kitarist Dejan Lapajna in flavtist/saksofonist Vasko Atanasovski – trije virtuozni glasbeniki, ki z divjimi solažami dopolnjujejo Baalove pesmi, med katerimi izstopa zlasti naslednja:

Kdor hoče prežvet
ta zajeban svet,
mora verjet vase in v svoj red.

Da nam živlenje s čim manj muke teče
in nas tko vest kot karkol druzga čim manj peče,
si mormo zgradit
visok obrambni zid,
se zapret v svoj grad in varovat zaklad iz svojih
      najlubših razvad.

Ker vsak sam zase najbolj ve, kaj mu najbolj paše.
En rad jé, drug rajš žre, tret se najrajš baše.
Da dobi vse tist, kar se mu zdi, da rab,
da na bolečino svojga rojstva pozab,
da se takšen, koker je, sam seb ne zagab,
ampak ima občutek, da on svet za jajca grab,
si mora vsak zgradit
visok obrambni zid,
se zapret v svoj grad in varovat zaklad iz svojih
       najlubših razvad.

Če zaključimo – četudi predstava Baal sloni na družbenih stereotipih in kritiki na(r)cističnega sveta, ponuja razumevanje na številnih interpretativnih nivojih. Nenazadnje Baal kot junak sodobnega časa ni zgolj vase zavarovan posameznik, ki doživlja ekstazo ob recitiranju in prepevanju svojih umetniških umotvorov, ampak se boleče zaveda svoje izobčenosti zavoljo tega, ker je zaradi prakticiranja nietzschejanske volje do moči in zavračanja lažnega sočutja, drugačen. Ko počasi umira v gozdu, obkrožen s postavnimi gozdarji, ki mu eden za drugim odtegujejo pomoč, se zave svoje ranljivosti in prvinskega občutka samote: “Sam tega sm kriv, da sm biu živ. Ni lahko bit človk.”

Miša Gams