Še en uspešno izveden tečaj za varnejšo hojo v gore

Sestavni del opreme je lavinski trojček, sestavljen iz žolne, sonde in aluminijaste lopate. Priporočilo mednarodne organizacije za reševanje IKAR je tudi, da naj bo lavinska žolna: digitalna, triantenska in imeti mora gumb za označevanje v primeru več zasutih oseb. Če smo pogostejši obiskovalec gora v zimskem času, je priporočljivo razmisliti tudi o uporabi nahrbtnika z zračnim balonom. Drži, stanejo, so dragi – sam vedno poudarim, da je kasneje vsak venec bistveno dražji.

Kakovostni planinski čevlji za hojo v gore pozimi morajo imeti tog podplat, ostro narebreno gumo in dobre izolacijske lastnosti, hkrati pa morajo znati odvajati odvečno tekočino, pot. Sam dajem prednost umetnim tkaninam, ki so enostavnejše za vzdrževanje in se v mrzlem okolju obnašajo bolje od usnja, predvsem so pa lažji. Vezalke v planinskih čevljih nikakor niso predolge, le pravilno jih je treba zavezati in s tem preprečiti, da bi se čevelj razvezal ali pa razrahljal med samo hojo.

 
Časi trojih nogavic so že zdavnaj minili. Čevlji morajo biti dovolj veliki, kar najlažje dosežemo, da le te kupujemo v popoldanskem času, ko so noge utrujene in nekoliko otečene:

1. čevelj v celoti razvežemo, razrahljamo,
2. stopalo z nogavicami (enim slojem kakovostnih nogavic) potisnemo v čevelj do konca; tako, da se s konicami prstov dotikamo notranjosti čevlja,
3. med peto stopala in čevljem zadaj mora biti najmanj za dva prsta prostora, bolje več kot premalo.

Če imamo občutljiva stopala, podvržena žuljem, le ta pred turo namažimo z jelenovo kremo, ki daje koži prožnost, hkrati pa jo ščiti pred vlago in pod nogavice obujmo najlonske nogavice, ki predstavljajo t.i. “second skin” (drugo plast), ki preprečujejo trenje med stopali in čevlji.

 
Tukaj so še pohodne palice. Vse preveč uporabnikov jih nosi za sabo in z njimi štorklja, da se slišijo že na Kamniškem sedlu, ko gredo z Jermance. Na palice se je treba opreti in prenesti težo telesa nanje, ter s tem razbremeniti noge in kolena. Pri uporabi palic ni velike znanosti in ni treba plačevati stotakov za tečaj komercialno usmerjene nordijske hoje. Ob tem se vsakič z nasmehom spomnim na tistih nekaj deklet, ki zvesto čakajo svojega trenerja pred kamniškim Sparom, da naredijo skupaj kratek trening teka medtem, ko jim kamniška okoliška narava ponuja brezmejne možnosti brez odtekanja nordijskega zlata.

 
… palice imajo trakove, ki jih med sestopom ne uporabljamo oz. dlani niso vpete vanje, saj si lahko poškodujemo ali celo zlomimo roko, v primeru, da nam palice pridejo med noge. Predvsem pomemben je sistem zapiranja, ki mora biti kakovosten, saj se lahko ob morebitnem nekontroliranem gibu le te zložijo in povzročijo padec.

Za enodnevno turo zadostuje do 35 l nahrbtnik in v katerem mora biti vsa osnovna planinska oprema. Nahrbtnik naj bo brez odvečnih zunanjih žepov in trakov, lahek in čim bolj enostaven. Pazite na hrbtišče, ki mora biti primerne velikosti glede na vašo telesno višino.

• Alu-folija ali velika črna vreča in bivak vreča,
• osebni komplet prve pomoči,
• čelna svetilka in rezervne baterije,
• mobilni telefon s polno baterijo,
• beležka in NAVADEN svinčnik,
• sveča in vžigalice v za vodo neprepustni vrečki,
• železna rezerva (hrana, ki ima visoko energijsko vrednost in dolg rok obstojnosti, je lahka in ima majhen volumen).

Ne bo odveč opozoriti, da imamo s seboj tudi toplo oblačilo ter kapo in rokavice, v gorskem svetu se vreme namreč zelo hitro spremeni, zelo nizke temperature in sneg poleti na gorah niso nič nenavadnega.

 
Pozimi v nahrbtnik sodita tudi cepin in dereze in seveda oba pripomočka je treba znati uporabljati, saj sta sicer lahko nevarna. Kadar imamo na nogah dereze, v roke obvezno sodi cepin. Za planinske ture in lažje plezalne smeri; grape, prečenja grebenov svetujemo uporabo klasičnega cepina z ravnim ratiščem in zadostuje en cepin. Res, da dajemo vtis večjih “frajerjev z dvema” sploh dekleta, ki se lahko pohvalijo – prvič v življenju in kar z dvema naenkrat; pa vendar je rokovanje z dvema cepinoma zahtevno opravilo in v lažjem svetu popolnoma odveč.

Ko se odločite za nakup derez, se v trgovino odpravite s čevlji. Svetujem polavtomatske jeklene dereze, to so tiste, ki imajo spredaj košarico iz umetne mase, zadaj pa patent za zapiranje. Ne nasedajte in ne kupujte posebnih derez, sploh, če alpinizem ne bo ravno vaša vsakodnevna domena.

 
Na vsako turo se je treba dobro pripraviti in med dobro pripravo sodi tudi načrt ture. Številne moderne naprave omogočajo navigacijo in orientacijo v prostoru. Moram priznati, da mi posebej godi, ko me moja Applova Siri usmeri in doda “Well done Serki master”, za razliko od Skamnove Tinkare: “A, spet si se zgubo, spoznavajmo Slovenijo.”
In ko vse te tehnološke igračke odpovedo, prideta v poštev planinska karta in kompas v stilu “karto čitaj, seljaka pitaj”. Kakovostne planinske karte, ki se redno posodabljajo so karte Planinske zveze Slovenije, saj za njimi stoji strokovna ekipa izkušenih poznavalcev mikro okolja, ki z nasveti in konkretnimi informacijami s terena poskrbe za ažurnost podatkov na njih.

 
Z vsemi temi informacijami smo seznanili dvaindvajset udeležencev tečaja varnejše hoje v gore, ki je potekal 27. in 28. januarja na Mali planini. Poleg predavanj so imeli možnost spoznati osnovno planinsko opremo in praktične veščine, kot so hoja in uporaba derez in cepina, prerez snežne odeje in CT metoda preizkusa stabilnosti le te, delovanje in iskanje z lavinskimi žolnami, zaustavljanje padca s pomočjo cepina … Vse z namenom, da preprečimo kakšno nepotrebno nesrečo.

Pridružite se nam lahko naslednje leto, saj veste, v Kamniku smo najboljši, ker učimo varnejšo hojo v gorah tam, kjer se dejansko dogaja. “Valanje” v listju sredi urbanega okolja je pa že druga zgodba.

Besedilo: Matjaž Šerkezi
Fotografije: Bojan Pollak in Matjaž Šerkezi 

Preberite:
– Kako varneje v gore pozimi?
– Varneje v gore – dereze vs. derezice 
– Zgibanka Pozor, snežni plaz!