Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo…

V petek, 27. decembra 2024, je Združenje borcev za vrednote NOB Kamnik in Tuhinj že tradicionalno pripravilo spominsko slovesnost pri spomeniku 192 padlim borcem v Zgornjem Tuhinju, med katerimi sta bila tudi vodja ameriške vojne misije kapetan Charles Fisher in dr. Peter Držaj, ki sta 26. decembra leta 1944 padla v vasi Češnjice.

Dogodka se je udeležil župan Matej Slapar skupaj s slavnostnim govorcem dr. Martinom Premkom, vojaškim zgodovinarjem in poslancem Državnega zbora Republike Slovenije, Igorjem Kanižarjem, predsednikom Združenja borcev za vrednote NOB, v.d. namestnikom ameriškega veleposlaništva v Sloveniji Gregoryjem Meierjem in obrambnim atašejem Veleposlaništva Združenih držav Amerike podpolkovnikom Danielom Mayedo, občinskimi svetniki, predsednikom KO Združenja borcev za vrednote NOB Tuhinj Srečem Berlicem ter ostalimi predsedniki in predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij Občine Kamnik ter krajankami in krajani Zgornjega Tuhinja in vsemi prijatelji iz drugih krajev. S častno enoto slovenske vojske in zastavonošami ZB NOB ter veteranskih organizacij občine Kamnik so se zbrani poklonili padlim borcem s polaganjem vencev.

Župan Matej Slapar je pozdravil navzoče in dejal, da je bilo v vojnah veliko žrtev in trpljenja, tudi na Kamniškem, zato je poudaril, da sta sodelovanje in enotnost v Občini Kamnik in Sloveniji ključna za to, da bomo še naprej živeli v miru in svobodi.

Prisotne je pozdravil Igor Kanižar, predsednik Zveze borcev Kamnik, in dejal: »Spoštovane tovarišice in tovariši, gospod župan občine Kamnik Matej Slapar, slavnostni govornik dr. Martin Premk, vojaški zgodovinar in poslanec DZ RS, predstavnika ameriškega veleposlaništva v Sloveniji, gospod Gregory Meier in podpolkovnik Daniel Mayeda s soprogo in hčerko, praporščaki, predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, spoštovani sorodniki narodnega heroja Martina Kotarja, člani ZB NOB Šentjernej, nastopajoči, dragi gostje, zbrali smo se na tem kraju, da izrazimo globoko spoštovanje in zahvalo 192 pogumnim partizanskim borcem, med katerimi je tudi narodni heroj Martin Kotar. S svojo neomajno voljo in žrtvijo so postavili temelje svobode, ki jo danes živimo. Njihova predanost je simbol upora, solidarnosti in boja za pravičnost, ki presega čas in prostor. Ob tej priložnosti se z vsem srcem zahvaljujemo tudi zavezniškim vojakom, ki so v težkih časih stali ob strani našemu narodu.

Še posebej se poklanjamo spominu na kapetana Fischerja Charlesa, oficirja Juliusa Rosenberga in Ernesta Knotha, ki so v službi svobode izgubili življenja na območju Tuhinjske doline in Kamnika. Njihova žrtev priča o globokem zavezništvu in mednarodni solidarnosti, ki sta pripomogla k zmagi nad fašizmom in nacizmom. Naj bo današnji dan opomnik, da svoboda ni samoumevna. Dolžnost nas, ki uživamo sadove njihovega boja, je, da se učimo iz zgodovine, ohranjamo vrednote miru, spoštovanja in človekovega dostojanstva ter jih prenašamo na prihodnje generacije. Iskrena hvala tudi predstavnikom ameriškega veleposlaništva, gospod Meier in podpolkovnik Mayeda, za vašo prisotnost, ki potrjuje pomen ohranjanja teh vezi in spomina na vse, ki so v težkih trenutkih stali skupaj v boju za svobodo. Iskreno se zahvaljujem vsem prisotnim, ki s svojo navzočnostjo potrjujete pomen ohranjanja zgodovinskega spomina in izkazujete spoštovanje našim junakom. Posebej pa se zahvaljujem sorodnikom Martina Kotarja in ZB NOB Šentjernej, ki nam skozi svojo dediščino omogočate vpogled v življenje in delo tega velikega človeka. Slava padlim borcem in zaveznikom! Naj nikoli ne pozabimo njihovega poguma. Hvala.«

Slavnostni govornik in poslanec državnega zbora Republike Slovenije dr. Martin Premk je dejal: »Pred osemdesetimi leti se je tu dogajala vojna. Tukaj smo, da se spomnimo sto dvaindevetdeset padlih, ki so padli med drugo svetovno vojno na tem območju, posebej pa na tiste, ki so padli točno pred osemdesetimi leti v bojih četrte operativne cone proti nemškim okupacijskim silam. Tu so padli zdravnik, dr. Peter Držaj, narodni heroj Martin Kotar, in kot je bilo že omenjeno, tudi vodja ameriške obveščevalne misije pri četrti operativni coni kapetan Charles Fischer, pa še dva ameriška borca Julius Rosenberg in Ernest Knoth. Z našimi partizani se je tu na našem ozemlju med drugo svetovno vojno borilo okoli sedemdeset narodov in narodnosti iz celega sveta, od ZDA, Nove Zelandije, Kanade do Afrike, vse to se je med drugo svetovno borilo skupaj z našimi partizani. Kje so pravni temelji, da so se ti ljudje borili skupaj med drugo svetovno vojno, na skupni strani? Pred triinosemdesetimi leti 29.12. 1941 je bila podpisana deklaracija Združenih narodov.

Ta deklaracija je zbrala takrat vse države sveta v boju proti fašizmu, pod vodstvom Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Sovjetske zveze in Kitajske. Ta deklaracija je imela samo dva člena, da bodo vse države prispevale vso svojo vojaško, ekonomsko moč v boju proti državam trojnega pakta, Nemčiji, Italiji in Japonski, in da nobena od teh držav ne bo podpisala kakršnega koli samostojnega premirja za katero koli od teh držav. To je bila osnova za nastanek zavezništva Združenih narodov, ki se je med drugo svetovno vojno borilo proti nacizmu in fašizmu. Leta enainštirideset, ko je bila ta deklaracija podpisana, je v Sloveniji vojna divjala že pol leta, in odpor na nasilje okupatorjev je bila ustanovitev Osvobodilne fronte (26. 4. 1941). Osvobodilna fronta je v Sloveniji ne samo vodila oborožen boj proti okupatorju, ampak si je prizadevala tudi za združitev Slovencev v lastno državo. To je delala v pogojih okupacije, kot so takrat rekli, ustvarjala državo v državi, ustanavljala narodnoosvobodilne odbore, organizirala je tudi zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, Slovenski narodnoosvobodilni svet v Črnomlju leta 1944 in ta prizadevanja končala z ustanovitvijo Republike Slovenije leta 1945, in s tem postavila temelje samostojni Sloveniji, da se je v vojni leta 1991 lahko tudi osamosvojila. Osvobodilna fronta je, kot rečeno, vodila tudi oborožen boj proti okupatorju.

Pod Osvobodilno fronto je začela nastajati partizanska vojska, leta enainštirideset prve čete, prvi bataljoni, leta dvainštirideset je ta brigada preraščala iz gorilske vojske v vedno bolj redno, močno vojsko in do konca vojne se je oblikovala v redno vojsko. Prisotne pa so bile tudi zavezniške misije, najprej britanska, potem ameriška, sovjetske, pa še druge misije so bile prisotne, a malo je znano, da je slovenska partizanska vojska posebej v letu 1944 zelo aktivno sodelovala z zavezniškimi vojskami, predvsem z ameriško in angleško, v napadu na železnice, skupaj so koordinirali napade, skupaj sodelovali, o tem obstaja ogromno pričevanj in slovenska partizanska vojska je nenazadnje tukaj nudila tudi zavetje vsem zavezniškim sestreljenim pilotom in jih čim hitreje poslala nazaj na osvobojeno ozemlje. Skupaj z zavezniško vojsko smo Slovenijo leta 1945 tudi osvobodili, maja 1945 so Slovenijo osvobodili slovenski partizani skupaj z jugoslovanskimi partizani in drugimi enotami zavezništva, tako sovjetskimi kot angleškimi in ameriškimi. Resnica o drugi svetovni vojni je lahko samo ena sama, tako v svetu kot pri nas. Bili sta samo dve strani, zavezništvo Združenih narodov, kamor so sodili tudi naši partizani, in premagane sile nacifašističnega trojnega pakta. Med drugo svetovno vojno je samo Osvobodilna fronta vodila boj proti okupatorju in postavila temelje slovenske državnosti.

Če se vrnemo k začetku, k Združenim narodom, po koncu druge svetovne vojne je iz te deklaracije Združenih narodov tudi nastala Organizacija združenih narodov, ki je nastala za to, da takšne velike vojne nikoli več ni bilo. Vse prevečkrat so govorili nikoli več, nikoli več, a žal, ko se obrnemo v ne tako oddaljeno tujino, vemo, da okoli nas spet divjajo vojne. Zato se je treba spominjati, kako so nekoč nekateri umirali za svobodo, za mir, za pravičnost, za enako med ljudmi in se tega spominjati. Res pravijo, da se iz zgodovine naučimo samo to, da se nič ne naučimo, in da te napake še vedno ponavljamo. Ampak vseeno si moramo prizadevati skupaj, da teh napak nikakor več ne ponavljamo. Vsi se moramo s takimi dogodki tudi spominjati, kaj je to vojna, predvsem politiki, ki naj bi bili na svetu zato, da ljudem zagotavljajo mir, blagostanje, varnost in enotnost. Posebej politiki so ravno tisti, ki vse prevečkrat netijo sovraštvo, laži, delitve in nestrpnost, in to se prej ali slej konča z nasiljem ali z vojno. Zato, kot je bilo že rečeno, včeraj smo praznovali tudi dan samostojnosti in enotnosti in mislim, da smo lahko vsi enotni v tem, da sledimo tiste vrednote, ki nas peljejo v boljši svet, kot so sodelovanje, enakost, pravica, svoboda in mir. To so vrednote, ki jih je morda še najlepše opisal pesnik Srečko Kosovel z besedami: ‘Silni so oni, ki ne poznajo lastne koristi, in so jim srca odprta kot smehljajoči travniki. Silni so oni, ki se ne uklonijo, ki se ne zlomijo. In ti premagajo svet in ne umrejo.’ Tako kot za nas ne bodo nikoli umrli vsi ti, ki so pred osemdesetimi in več leti padli tukaj. Hvala lepa.«

V.d. namestnik ameriškega veleposlaništva v Sloveniji Gregory Meier je dejal:»Hvala za priložnost, da sem danes z vami, da počastimo in se spomnimo pogumnih mož, ki so se pred osemdesetimi leti borili proti tiraniji. Počaščen sem, da je vaša skupnost ohranila spomin na ameriškega kapetana Charlesa Fischerja skupaj z vašimi, slovenskimi junaki. Nesebično so dali svoja življenja v boju za svobodo. Globoko me gane dejstvo, da tako kot sta ZDA in Slovenija stali skupaj pred osemdesetimi let, tudi danes stojimo skupaj kot zavezniki, da zaščitimo in branimo te svoboščine, ki so jih izbojevali možje in ženske, kakršnim se danes tu klanjamo.«

V kulturnem programu so sodelovali Ljudski pevci iz Tuhinjske doline in tudi predstavniki iz Šentjerneja, od koder je bil Martin Kotar, saj letos obeležujemo 80-letnico njegove smrti. Martin Kotar – Pilat, je bil 21 letni komandant 1. bataljona Tomšičeve brigade, v letu 1953 je bil proglašen za narodnega heroja. Odlikoval se je v mnogih bojih in bil večkrat ranjen. Padel je v boju z nemško enoto Wehrmachta v soteski Tesnice v Vrhpolju pri Kamniku 21. aprila 1944. Sonet je ob izgubi svojega soborca in ljubljenega fanta napisala partizanka Božidara Betriani – Dara. Medsebojna ljubezen med njima je vzkalila med pohodom štirinajste divizije iz Bele Krajine skozi Hrvaško na Štajersko v prvih mesecih leta 1944. Spoznala je Martina kot preprostega človeka z veličastno srčno kulturo, za vsakega in vselej je imel veder smehljaj, prešeren in nagajiv, prihajajoč iz dolenjskega srca, spodbudno besedo in z vsakim je delil grižljaj kruha. Bil je izredno pogumen in priljubljen med soborci. Kotarjeva družina iz Velikega Bana pri Šentjerneju na Dolenjskem je med II. svetovno vojno izgubila v vojni še sina Karla in hčerko Nežko.

Sledila je pesem avtorice Božidare Betriani Dare: Tovarišu Kotarju, ki jo je predstavila Terezija Potočar Korošec pripadnica Društva Gorjanska četa, nato pa je recitirala še pesem Mateja Bora – Ljubezen v viharju. Z Gorjansko himno je nastopila tudi Breda Videnič Kupljenik. Slovesnost so zaključili s pesmijo Hej brigade (Na juriš) gostov iz Šentjerneja in domačih pevcev iz Zgornjega Tuhinja. Za preplet misli in besed je poskrbel Goran Peršin.

Besedilo in fotografije: Občina Kamnik