Kronično pomanjkanje luštnih deklet v Domžalah utegne ogroziti dobrososedske odnose med Domžalami in Kamnikom, saj so si v Domžalah, ob kroničnem pomanjkanju luštnih deklet, privoščili nezaslišano potezo in začeli s privatizacijo kamniških deklet.
Bratski portal Domžalec.si je na svojih straneh objavil luštno dekle iz Domžal (in okolice) – http://www.domzalec.si/zelo-lustno-dekle-meseca-oktobra-je-tamara-kaker, vendar simpatična Tamara, ki so jo razglasili za oktobrsko zelo luštno dekle iz Domžal, sploh ni Domžalčanka, ampak naša Kamničanka.
Povsem razumljivo, kajti Domžale so vendarle nastale na smeteh in naplavinah, ki so jih Kamničani pometali v Bistrico, ampak kar je preveč, je pa preveč. Divja privatizacija naših deklet je vendarle nezaslišano početje, ki ga ne moremo kar tako spregledati, saj se že stoletja dobro ve kakšen je uradni postopek za odtujitev kamniškega dekleta. Izvesti se mora pod mlaji in za primerno odškodnino. Kako zelo iskana in čislana so kamniška dekleta tudi v našem glavnem mestu, pa priča dejstvo, da smo jih pred kratkim za cel avtobus oz. klub izvozili v prestolnico.
Kot da bi ne bilo dovolj, da si Domžalčani občasno skorajda prisvajajo tudi Arboretum v Volčjem potoku, katerega del se, najbrž zaradi zgodovinske zmote kakega geodeta, ki je med meritvami bržčas pregloboko pogledal v kozarec, sicer res nahaja v občini južno od vsega lepega, dasiravno vsak kamniški smrkavec ve, da na delu, ki sega v občino Domžale, uspevajo predvsem različne vrste osatov, bodečih než in podobnega cvetja.
Nič kaj bolje se očitno ne godi tudi drugim rožicam, ki imajo to nesrečo, da so vzklile južno od mesta, ki se od nedavnega tudi uradno ponaša z najlepšim mestnim jedrom v Sloveniji. Bržčas je Valvasor svoj znameniti stavek o tem, da dekleta na Kranjskem več zdravja kot lepote kažejo, zapisal prav v katerem izmed takratnih domžalskih dorfov. Zadnji dokumentirani primerki zalih deklet na Domžalskem koncu menda segajo tja nekam v zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ampak za tisti dve naključni krasotici, ki sta imeli na Kamniškem zagotovo vsaj enega izmed starih staršev, sta že nekoliko uveli, dasiravno bi lahko rekli, da sta še vedno vredni greha.
No, saj razumemo, da bi Domžalčani svoje ženske najraje nazaj v Babjo jamo, od koder so prišle, zaprli, medtem ko smo Kamničani na svoja dekleta tako ponosni, da smo eno izmed njih – Veroniko, celo brez modrca v grb dali. Našim dekletom se že na daleč vidi, da niso prav nič plastična in silikonska, česar za precej Domžalčank ne bi mogli ravno trditi. Južno od vsega lepega se dekleta namreč precej rade dajo popraviti, da včasih uspejo pretentati celo kakega Kamničana, ampak običajno ne za prav dolgo. Take, ki znajo prekmaš, tuhinjsko filo in gamsov golaž skuhati, da žgancev, štrukljev in podobnih domačih zadev sploh ne omenjamo, rastejo le pod hribi, medtem ko one, južno od vsega lepega, v glavnem kuhajo v lokalu, ki leži ob moravški magistralki in v katerega se da pripeljati z avtom.
No ja, da imajo domžalska dekleta izboren okus, pa jim je treba priznati. Splošno znano je, da so več kot navdušena nad okusi Kamnika, še posebej nad kamniškimi kajžaricami, saj jih kaj vzamejo tako v roke, kot tudi v usta, še raje pa se, po kakem kozarcu ali dveh medice, pridušajo, da poljanci, kjer je največji hrib tolikšen, kot jih na Kamniškem krti dvigujejo, niti trničev ne znajo pregnesti in obdelati, kot hribovski fantje iz sosednje občine.
Kakorkoli že, nepremišljena poteza naših južnih sosedov utegne zakuhati hud diplomatski zaplet, kajti kot smo neuradno izvedeli, je kamniški župan domžalskemu že poslal protestno noto v kateri je zahteval uradno opravičilo, saj bo v nasprotnem primeru od zahteval, da Domžalčani nemudoma vrnejo homški hrib, ki so jim ga Kamničani svoj čas, ko so se naveličali jezera, vljudno odstopili, da so si imeli prebivalci kamniških južnih obmejnih krajev kje postaviti svetišče in niso več nenehno zasedali spovednic v kamniških cerkvah. Prav tako naj bi se vodstvo kamniške občine že dogovarjalo z nekdanjimi domžalskimi podložniki v občini Mengeš, ki šele nekaj let uživajo svobodo, o možnostih premika kamniške železniške proge iz domžalske na mengeško stran.
Kaj si o vsem skupaj mislijo Kamničani, pa v Domžalah lahko razberejo tudi s številnih protestnih sporočilih, ki jim jih pošiljajo na Študo, od svojega župana pa že zahtevajo, da na meji z južnimi sosedi postavi zid in mitnico, nad čemer naj bi bil kamniški župan, tako kot vsi, ki imajo na Domžalskem tašče, nadvse navdušen.
Razmere naj bi bile zelo resne, saj smo pravkar dobili informacijo, da so lovske družine na obeh straneh meje že v polni bojni pripravljenosti.
Upamo, da se nesrečni zaplet med mestoma, če Domžalam lahko tako sploh rečemo, ne bo zaostril, kajti zgodovina omenja vrsto vojn med mesti, ki so se zgodile ravno zavoljo (ukradenih) žensk.
