V razstavišču Mladinskega centra Kotlovnica je bila sinoči odprta razstava mlade kamniške likovne ustvarjalke Lee Dolenc, ki jo je avtorica naslovila s pomenljivim naslovom Skriti pogledi.
Lea Dolenc, ki sodi med mlajše kamniške ljubiteljske likovne ustvarjalke, se s tokratno razstavo Skriti pogledi, kamniškemu likovnemu občinstvu predstavlja že drugič.
Njeno prvo razstavo, ki jo je, še kot dijakinja, pogledom razprostrla v prostorih nekdanjega Alprema, smo poleti 2015 zabeležili tudi na našem portalu (Obarvani kaos), umetnostni zgodovinar Anže Slana pa je o Leini tokratni razstavi zapisal:
»Stene kotlovniške galerije zopet polnijo slike. Po zimski hibernaciji se je galerija prebudila, pod razstavljena dela pa se tokrat podpisuje Lea Dolenc.
Ni težko ugotoviti, da so osrednji motiv Leinih del mandale. Sicer duhovni simboli hinduizma in budizma, ki predstavljajo univerzum ter vsebujejo še obilico drugih (simbolnih) pomenov, pri Lei zavijejo v drugo smer. Razvajeni z geometrično pravilnimi strukturami, ki nam jih ponujajo v dnevnem časopisju, in s pobarvankami za odrasle, ki so še nedolgo tega preplavile slovenske knjigarne in povzročile evforično barvanje vsepovprek, Leino risanje prinaša nekaj svežine in organskosti v tradicionalno pravilne mandale. Odmik od vzhodnjaške tradicije geometrične popolnosti predstavljajo nepravilni odnosi med posameznimi elementi mandal. Prostoročna risba sledi avtoričinemu trenutnemu vzgibu, ki sled peresa pelje razigrano, mestoma ekscentrično in brez vsakršnega vzgiba po popolnih linijah.
Dobimo vtis, da so dela nastala podobno, kot nastajajo slikarije na robovih srednješolskih zapiskov. Če je temu res tako, slednje sploh ni moteče, ampak so tako dela dobila novo, dodatno dimenzijo. Slednja pa se vrača v samo bistvo mandal. Dela se vračajo k meditativnosti, umirjenosti in osredotočenosti. Kot taka ponujajo razmišljanje o ustvarjanju, kjer je bistven avtorjev proces stvaritve in njegov končni izdelek. Gradnja slike se začne v sredini in konča na robu, obenem pa je neločeno povezana z avtorjem, njegovo zbranostjo in sproščenostjo.
Lea gre še korak dlje. Njene stvaritve niso zgolj mandale bolj ali manj okroglo-elipsastih oblik, ampak geometrične motive razširi in preplete še z drugimi motivi. Priča smo različnim stvaritvam, ki presegajo tradicionalni geometrično zaokroženi rob mandal. Avtoričina linija se svobodno širi na različne strani in polni prostor na različne načine. Kopičenje likov ustvarja podobe, ki jih, zapolnjene z barvami, gledalec počasi secira in odkriva svobodno linijo peresa ter fantastične končne podobe. Liniji je mogoče slediti do te mere, da odkrije figurativne elemente, prefinjeno skrite v kaotičen prostor avtorskega dela. Najzanimivejše pa postane, ko se mandale potisnejo v ozadje in prednost dodelijo figuram, same pa postanejo nezamenljiv del kompozicije in strukture.
Nespregledljiv del razstavljenih del pa je sam pogled, prefinjeno skrit in subtilno vnešen (obenem pa prefrigano umeščen v naslov razstave). Pogled razkriva množico oči, ki zrejo v gledalce. Narisano oko postane vezni člen med delom in gledalcem. Slednji je torej praktično potegnjen v sliko in lahko začuti, kaj dejansko Leina mandala je in zasluti proces njenega ustvarjanja.
Razstava Skriti pogledi je dobrodošla motivna osvežitev kotlovniških razstav. Če ne zaradi drugega pričujoča razstava govori o vzorih, ki jih na Zahodu prevzemamo z Vzhoda. Orientalizem, ki je enega svojih večjih pohodov opravil v 19. stoletju in doživel veliki razcvet, je še dandanes prisoten v svetu ustvarjanja. Ne sicer več v taki obliki kot 200 let nazaj, saj se je vmes umetnost zasukala nekoliko po svoje, vendar je prisoten še danes – in Leia razstava je en od dokazov, da vzhodna umetnost še dandanes vpliva na ustvarjanje še danes.«
Odprtje razstave, ki jo je povezoval Aljoša Rebrača, sta z glasbenim nastopom popestrila kitarist Matic Smolnikar in pevka Tjaša Rosalia Rems, sproščeno druženje ob okusni, za kotlovniške razmere pa naravnost razkošni pogostitvi, ki je sledilo odprtju razstave, pa je med nekoliko starejšimi obiskovalci razstave obudilo nostalgičen spomin na čase nekdanjega kamniškega likovnega in galerijskega razcveta pred kakima dvema desetletjema.
