Naša skupina Za-upanje je ena mnogih, ki se v okviru preventivnega programa krovne zveze ZDSGS Medgeneracijskega društva Jesenski cvet redno tedensko srečuje.
Tik pred alarmom, ki je zajel vso Slovenijo, in nas spravil v dvomesečno osamitev, smo se že v skupini sami odločili, da preventivno ostanemo doma. Da se srečamo ponovno čez 14 dni. Pa ni bilo tako.
Kmalu smo voditelji iz organizacije prejeli obvestilo, naj se do nadaljnjega ne srečujemo. Naši uporabniki programa so namreč po pravilu iz generacije 65+. Mladi po srcu in zreli v razmišljanju. Vsaj mnogi njih! Eden naših radoživih članov večkrat z veseljem poudari: nismo “tastari”, mi smo “tazreli”!
In tako smo na novo pot krenili drugače.
Namesto vsakotedenskih rednih srečanj smo preklopili na telefon. Vsak teden sva voditeljici preklicali člane skupine, prav tako se je dogajalo drugod, v ostalih “vejicah” našega društvenega drevesa.
V skupinah skrbimo, da vsak član pride do besede. Tu, zdaj, je to zagotovo prišlo toliko bolj do izraza. “Besedenje” je lahko zdaj trajalo od nekaj minut, pa do ure, dobre ure… Odvisno, kaj se je takrat porajalo v glavi sogovornika.
Pogovori so tekli o vrtu, vrtnarjenju, vsakodnevnih aktivnostih, a nemalokrat se je kakšen dotaknil strahov, stiske. Kaj se dogaja, kako postopati, kako naprej?…
Nekaj njih ima srečo in živijo v sožitju z mladimi, otroki, vnuki, celo pravnuki v istem gospodinjstvu. Tistim je bila sreča, bi rekli, mila…
Kdor je ostal v domovanju sam, je zapovedano osamo mnogokrat lahko občutil kot stisko.
Nekaj je tako preziveti teden, morda dva…a ko ti nekdo, sicer neznasko pozoren, dan za dnem prinaša hrano v posodi, ki je “razkužena”, do tebe pristopa z masko, le na daleč… In ko ob odhodu ( po tem, ko je obisk skrajšan na minimum s pozdravom), prinašalec opozori:” Pa pazi, razkuži še kljuko za mano! Te pokličemo kasneje” …in po vsem tem (ponovno, kot že tolikokrat pred tem) zasliši žaloben glas vnučka iz slušalke: “Ves, mama, ne molem k tebi…kolona!”…
Ko se srce nasmeji in hkrati razjoče.
Slišim besede v slušalki: ” Veš, tole, tole…tole, takole, tudi, če me ni več.”
…
Niso bile to le besede enega “zrelega”.
Pogovor. Močno, kdaj še edino “sredstvo” za preživetje.
Da pa nismo ostale tudi voditeljice z voditelji brez besede, smo se srečale tudi me. In mi. Tokrat s pomočjo sodobnih tehnoloških sredstev, kot mnogi, preko popularnega Zooma. Zbrala nas je naša Tatjana Prašnikar Đuran iz zveze, sovoditeljica intervizijske kamniške skupine prostovoljcev.
Lahko si le predstavljate veselje navdušeno mahajočih sličic, ki s(m)o se srečale preko ekranov, veselja, da nam je uspelo vzpostaviti zvezo. Mnogim je bila to prva, pomembna izkušnja (tudi voditeljice so mnoge iz generacije +, v pomembno obrazložitev:). Znamo in še se učimo.
Vedno.
Zdaj čakamo, da se pred počitnicami končno (spet in še) srečamo v živo.
In se morda, celo, objamemo.
Kartini Djalil,
so-voditeljica skupine starih ljudi za samopomoč
