Slavnostno odprtje »Titove ceste« v Golicah

V celoti s samoprispevkom zgrajeno cesto “bratstva in enotnosti” v Golicah je, ob zvokih harmonike in pesmi, odprl sam Josip Broz – Tito.

V soboto pod večer, prav na dan, ko sta veselo godovala in žurirala tudi sv. Peter in Pavel, se je v Golicah, natančneje v Pajkelcu – nedaleč od osrednjega bencinsko-gostinskega servisa Tuhinjske doline in domala na sami meji Kranjske in Štajerske dežele – odvilo slavnostno odprtje novo urejene ceste, ki povezuje znamenito Češnjiško magistralo, katere flike in luknje so že dolgo spomenik lokalnega pomena, s priljubljeno tovornjakarsko drsalnico prek Kozjaka.

Ker so se že med samimi pripravljalnimi deli med strašansko radovednimi sokrajani pojavljale najrazličnejše ter povečini precej bujno domišljijsko navdahnjene govorice, je najprej potrebno poudariti, da je bilo kakih 150 metrov ceste, ki v resnici vodi do zgledno urejene Pajkelčeve domačije, v celoti zgrajene in urejene s samoprispevkom oziroma, bolje rečeno, z neumornim udarniškim delom ter prihranki marljive gospodarice Angelce.

Pajkelčeva Angelca, ta neverjetno marljivo zagnana in vedno dobro razpoložena mlada goliška vdova, katere vrt in njiva sta tako urejena, da si še polži in deževniki pred obedovanjem nadevajo slinčke in prtičke, se je namreč pred časom odločila, da ima dovolj stalnega grabljenja in krpanja lukenj v makadamu ter uničevanja pnevmatik njene zveste samokolnice oziroma, kot je z iskreno navihanostjo odgovorila na vprašanje zakaj se je v cvetu let sploh lotila urejanja poti: »Ker sem imela denar!«

Dela (in stroškov) zagotovo ni bilo malo, saj je bilo potrebno, razen poti, mestoma utrditi tudi breg nad njo, ampak kjer je volja, je tudi pot oz. v tem primeru kar prava cesta.

Le-ta je pred dnevi slednjič dočakala svojo prenovljeno in z asfaltom polikano preobleko, da pa bo slika še bolj popolna, pa ji manjkajo le še kake dve ali tri nežne poletne plohice, da bodo ozelenele in zacvetele tudi na novo urejene bankine.

V Zgornjetuhinjski dolini, kjer je »uržah« za veselico dovolj že nova taščina proteza (glede na cene zobozdravstvenih storitev domala primerljiva investicija z novo cesto), pa je navada, da se tovrstne krajevne pridobitve in izboljšave tudi ustrezno slovesno proslavi.

In tako se je tudi zgodilo. Sicer brez Angelčine vednosti, saj je za skorajšnjo proslavo izvedela šele potem, ko so njeni sorodniki, prijatelji in sosedje, ki so ji vse skupaj zakuhali, na začetku njene nove ceste že postavili dva mlaja ter mednju raztegnili slavnostni trak s slovensko trobojnico.

Angelca, ki jo je vse skupaj tako presenetilo, da se ni utegnila niti na sveže počesati, kaj šele dati na hladno pijače ter vsaj dve ali tri noči pred tem peči najrazličnejših dobrot ter temeljito pomesti in zribati novega asfalta, je bila sprva zavoljo presenečenja skorajda nekoliko huda, ampak so se ji usta že kaj kmalu zatem raztegnila v širok in iskren nasmeh.

Še posebej, ko se je oglasila harmonika vsestranskega veseljaka Denisa Kregarja, ki hodi v Tuhinjsko dolino vasovat, iz prtljažnikov v bližini parkiranih vozil pa so veseljaki, ki so si Angelco v hecu pošteno privoščili, pričeli prinašati vse kar je potrebno za takšno slovesnost.

Ampak kaj, ko je bilo pripravljenega kulturnega in glasbenega programa konec prej, preden je prišel strašno imeniten slavnostni govornik. Le-ta je namreč, sicer iz povsem utemeljenih logističnih razlogov – nekoliko zamujal, slednjič pa se je s staro limuzino vendarle pripeljal iz smeri Golic, pri čemer je zbranim dostojanstveno mahal že med samo vožnjo.

Ko pa je častni gost v maršalski uniformi izstopil iz limuzine, pa so se Angelci v prešernem smehu kar nekoliko zasolzile oči.

Tako uglednega in pomembnega gosta namreč zagotovo ni pričakovala, saj je iz avta stopil sam Tito, ki je nato v njeni družbi nagovoril zbrane ter s simboličnim prerezom traku najprej odprl prenovljeno cesto goliško-tuhinjskega bratstva in enotnosti, nato pa z Angelco v roki, ob prepevanju svoje najljubše pesmi o pranju pleničk ob mrzlem studencu, slavnostno zakorakal do dvorišča Pajkelčeve domačije, kjer se je pravo veselje šele začelo.

Smeh in harmonika sta, ob mizi polni dobrot, v Pajkelcu namreč odmevala še pozno v noč, prepričani pa smo, da Pajkelčeva Angelca, ki je zagotovo ena izmed najbolj srčnih in prijaznih žensk v Tuhinjski dolini, ni mogla zatisniti oči še dolgo potem, ko je vse skupaj potihnilo in so, tjakaj proti Kovku oz. tuhinjskem Kosovu, odšli še zadnji veseljaki, ki so ji pripravili zasluženo slavje.

V imenu vseh vam tudi vi od srca voščimo: “Angelca, naj vam nova cesta dolgo in dobro služi!”

Fotogalerija