Objavljamo nagrajena literarna dela natečaja z naslovom “Slovenija, moja domovina”, ki ga je razpisala Komisija koordinacijskega odbora veteranskih in domoljubnih organizacij občine Kamnik in Komenda. Napisali so jih Maja Toni – OŠ Toma Brejca, Larisa Strojanšek – CIRIUS,Alex Pregl Škufca – OŠ Marije Vere Kamnik, ki so na odprtju razstave del iz rok župana prejeli tudi posebna priznanja.
Maja Toni, 9. razred, Osnovna šola Toma Brejca
SLOVENIJA, MOJA DOMOVINA
Prihajam iz Slovenije, mlade državice zahodnega dela kontinenta (Evrazije), ki na sončni strani Alp v objemu sosednjih držav Italije, Avstrije, Hrvaške in Madžarske, s svojim ozemljem kot edina v Srednji Evropi sega do morja, v toplejšem delu leta primernega za kopanje. 20. 256 km2 leži na stičišču štirih velikih naravnih enot z 2000 let starim glavnim mestom Ljubljano v središču. Tu se srečujejo mogočne Alpe, ravnine Panonskega sveta, biseri Krasa in Dinaridov ter lepote Sredozemlja.
Po razpadu Socialistične in federativne republike Jugoslavije, se je ta edinstveni mozaik s severa odcepil in leta 1991 postal samostojen. Decembra se je z več kot 80 % udeležbo na volitvah zapisalo rekordno število tistih, ki so glasovali ZA. Bili smo si enotni, da želimo neodvisno državo in tako smo junija naslednje leto ob uradni razglasitvi izobesili zastavo v upanju, da zaživimo v >Novi Švici<. Postali smo Republika z demokratično ureditvijo, dobili pa smo tudi državne simbole: himno, zastavo in grb. Le-ti označujejo pripadnost republiki Sloveniji in so v veliki meri zaslužni za njeno prepoznavnost. Za himno smo si izbrali sedmo kitico Zdravljice, pesmi našega največjega pesnika, dr. Franceta Prešerna, na zastavi si ena pod drugo v razmerju širine proti dolžini 1:2 sledijo vodoravne črte bele, rdeče in modre barve. Vsaka po širini zavzema točno tretjino zastave, v zgornjem levem kotu pa grb v obliki ščita, ob straneh obrobljenega z rdečo, sega s polovico v belo in polovico v modro polje. V njem je na modri podlagi v belem simbolizirana naša najvišja gora Triglav (2864 m), nad katero v narobe obrnjenem trikotniku svetijo tri šesterokrake zvezde, pod njo pa tečeta modri vijugi, ki predstavljata morje in reke.
Danes v spomin na ta dogodek praznujemo dva državna praznika, 25. junija dan državnosti in 26. decembra dan samostojnosti in enotnosti. Vendar je od tega minilo že štiriindvajset let in zdi se, da je upanje ugasnilo. Razmere v državi niso takšne, kot si jih je večina predstavljala in vse kaže, da smo se s tem nekako sprijaznili in to pač sprejeli. Leta 2005 smo vstopili v Evropsko unijo in čez dve leti slovenski tolar zamenjali za Evro. S tem dejanjem, ki nam je prineslo mnogo prednosti pa tudi slabosti, smo na nekaterih področjih izgubili tisto neodvisnost in svobodo. Res je, da smo postali bolj prepoznavni, razširil se je trg, podjetja pa so dobila svojo konkurenco, zvišala se je ponudba proizvodov in padle so cene, odpravile so se meje, ukinile carinske dajatve, ponudila pa se tudi je možnost študija ali dela v tujini, a vendar je prišlo do propada določenih podjetij, povečala se je brezposelnost med kmeti, tujci so prevzeli delovna mesta, primorani smo prispevati finance v evropski proračun in upoštevati zakone, ki nam včasih niso ravno po godu.
Pa vendar smo v glavnini samostojni, imamo svojo ustavo in sprejemamo svoje zakone. Slednji veljajo za vse državljane enako. Državljanstvo nam omogoča pravice in nas pravno ščiti v odnosih z državo. Pridobi se ga največkrat z rojstvom, zanj pa lahko zaprosijo tudi starejše osebe. V določenih primerih je le-to lahko tudi dvojno.
Čeprav smo kot država zelo mladi, kot narod nosimo zavest v srcih že mnogo generacij. Skozi preteklost smo bili skorajda venomer podrejeni nekomu, a srčnega poguma v boju za kulturo, jezik in domovino nam ni primanjkovalo. Slovenski jezik so možje zgodovine skozi književnost povzdignili na evropsko raven.
Pokrajine so različne, zato so si različne tudi šege in navade, razvila pa so se mnoga narečja. Zadnje čase se zopet precej trudimo za obuditev starih običajev in ljudske dediščine. Večino naših prednikov – preden se je razvila industrija- so predstavljali kmetje. Na to pa Slovenci očitno nismo preveč ponosni, izgubila se je narodna zavest in z njo strastno domoljubje.
Krivec tu je zagotovo tudi gospodarska kriza, ki se očitno še ne namerava končati. Mladi iščejo poslovne priložnosti in govorijo mnogo tujih jezikov, zaradi česar je potem naš zaznamovan s tujkami. Kot že rečeno, smo majhni in mladi ter posledično ne tako prepoznavni. Vedno smo mi tisti, ki se prilagajamo, to nam je kar prešlo v kri. Kdorkoli tujec želi komunicirati, mi prilagodimo jezik, pa naj se to zgodi v naši državi ali pa onkraj njenih meja, čeprav to niti ne bi bilo potrebno. Tako si naše nacionalnosti kar ne upamo primerjati z npr. hrvaško. Zaradi recesije marsikdo išče priložnost v tujini, v kolikor se tja preseli in ustvari družino, se v mnogo primerih narodna zavest s časom skozi generacije izgubi.
Jaz pa sem ponosna na kraj od kod prihajam, ga pohvalim in tudi propagiram. Vežejo me spomini in ljubezen do pokrajine ter kulturne dediščine. V zavesti bom ne glede na to, kje, vedno ponosna Slovenka.
Maja Toni
Larisa Strojanšek, Srednja šola CIRIUS Kamnik, 2. b
SLOVENIJA, MOJA DOMOVINA
Lepa je, ker moja je, v sebi nosim jo, njene gore biserne, morje in nebo.
Kjer Jadran se z Alpami spleta v mavrico, tu ljudje zaljubljeni so v Slovenijo. Tudi če sem daleč stran, z njo sem spet doma, ko je duša polna ran, mi zdravilo da.
Za Slovenijo živim, njena smo mladina, je kot pesem polna rim, moja domovina.
Mama, oče pravita, če boš odšla od tod, vedi, tu te čakava, tu živi tvoj rod.
Slovenija mi je zelo všeč, ker si ljudje pomagamo v težkih trenutkih. Všeč pa mi je tudi, ko se v Sloveniji odvijajo zimske igre.
Larisa Strojanšek
Alex Pregl Škufca, 6. c razred OŠ Marije Vere Kamnik
SLOVENIJA, MOJA DOMOVINA
Moja domovina Slovenija je majhna, slikovita dežela sredi Evrope. Na zemljevidu je podobna veliki kokoški, ki ima svojo glavo na vzhodu, jajca pa nese na zahodu. Po velikosti je to majhna deželica, saj meri le dobrih 20.000 km2 in ima nekaj nad 2 milijona prebivalcev. Dežela je bogato poraščena z mešanim gozdom, pa tudi obdelovalnih površin ima veliko. Na severu je mogočno gorovje Julijskih Alp in Karavank ter Kamniških planin. Na južni strani se nahaja kraško dinarski svet, na vzhodu so prostrane ravnice prekmurskega sveta, na zahodu pa je naš primorski svet. Imamo tudi nekaj svojega morja.
Naše glavno mesto je Ljubljana, ki leži skoraj v samem središču moje domovine. Večja mesta so še Maribor, Celje, Kranj, Novo mesto in Koper. Ljudje se ukvarjajo s kmetijstvom in živinorejo, dežela pa je daleč naokrog poznana tudi po vinski trti in dobrih vinih. Tudi nekaj velikih tovarn imamo: Gorenje v Velenju, Revoz v Novem mestu , Titan v Kamniku…
Živim v majhnem slikovitem mestu Kamnik, ki je prepoznaven po Malem in Starem gradu ter mnogih zgodovinskih obeležjih, saj so tu živeli: Marija Vera, France Balantič, Rudolf Maister, Fran Albreht in mnogi znani Slovenci.
Moja domovina je zelo lepa in prijazna dežela. Zelo jo imam rad in je ne bi zamenjal za nobeno drugo deželo na svetu.
Alex Pregl Škufca
