Slovesen blagoslov obnovljenega znamenja v Bistričici

Na Jami oz. v Tratnikovem grabnu v Bistričici so včeraj slovesno blagoslovili prenovljeno ‘Vogarjevo’ znamenje, ki kljub temu, da je eno izmed mlajših tovrstnih znamenj, s seboj prinaša precej zanimivo zgodbo o njegovi postavitvi, kajti v litoželeznega »bohka«, ki od leta 1987 krasi leseno razpelo v Bistričici, je svoj čas na Veliki planini treščila celo strela.

Zgodba o postavitvi znamenja v Tratnikovem grabnu sega v leta po drugi svetovni vojni, ko se je eden izmed tamkajšnjih krajanov odpravil s trebuhom za kruhom v Kanado ter se pri tem zaobljubil, da bo, če bo srečno prispel v novo deželo, domov poslal denar za postavitev zahvalnega znamenja.

Njegova pot v Kanado se je končala srečno in čez čas je svojemu sorodniku res poslal denar namenjen za postavitev znamenja, vendar naj bi, kot znajo povedati tamkajšnji domačini, omenjeni sorodnik na (za)obljubo pozabil, poslane dolarje pa pognal za druge, bolj praktične in posvetne stvari, med katerimi naj bi bilo tudi preganjanje žeje.

Ker pa bi neizpolnjena zaobljuba nad vas in tamkajšnje ljudi morebiti utegnila priklicati celo nesrečo, so krajani, po spletu okoliščin, predvsem pa na vztrajno prigovarjanje Vogarjeve mame, obpotno božje znamenje na križišču pri mostu prek tamkajšnjega potoka, ki daje ime tudi vasi, leta 1987 vseeno postavili, pri tem pa pokazali tudi precejšnjo mero iznajdljivosti.

Vešči tesarskega dela so razpelo naredili kar sami, nanj pa so namestili skorajda »odpisano« litoželezno skulpturo »bohka«, ki je nekdaj stal pri Jeranovi loki v Velikem stanu na Veliki planini. V tega je namreč treščila strela, ga poškodovala in mu odtrgala roko. Pastirji so bili mnenja, da poškodovanega »bohka« ni moč popraviti in so poškodovano znamenje zamenjali z novim, k sreči pa je eden izmed nekdanjih delavcev na Veliki planini poškodovano skulpturo odnesel v dolino, kjer so od strele amputirano Jezusovo roko uspeli uspešno zavariti nazaj, obnovljen kipec križanega, na katerem so, kot svojevrstno zanimivost, nalašč ohranili znake nekdanje poškodbe, pa je našel svoje mesto na novem znamenju v Bistričici.

Zob časa, ki ne prizanaša ne ljudem, ne stvarem, je po dobrih tridesetih letih načel tudi prvotno znamenje, zato so se ga bližnji krajani odločili obnoviti. Razen čisto novega lesenega razpela z osveženim oz. sveže pobarvanim »bohkom«, so poskrbeli tudi za ureditev okolice, na včerajšnjo binkoštno nedeljo oz. praznik Svetega Duha pa so, ob pomoči priljudnega farnega župnika Antona Prijatelja, pripravili še slovesno blagoslovitev.

Župnik župnije Stranje, katere patron sv. Benedikt ni zgolj zavetnik stranjske fare, ampak tudi zavetnik Evrope, je pripravil ravno prav dolg obred, da sonce ni preveč razgrelo glav in pogrelo pripravljenega osvežila, ker pa je v vrstah krajanov Bistričice kar nekaj pevk in pevcev, ki so, ali še prepevajo na koru domače cerkve, pa se je prek vasi pod Kamniškim vrhom razlegla tudi pesem.

Slovesnemu blagoslovu je, kot se ob praznikih in ob takšnih priložnostih nedvomno spodobi, sledilo še sproščeno druženje ob pogostitvi in imenitnih dobrotah, ki so jih pripravile marljive domače gospodinje, vse skupaj pa je bilo tako luštno, da se prav nikomur ni mudilo domov.

Še več, v šali pa je bilo celo rečeno, da bi morali, že zavoljo tovrstnega medsosedskega druženja, v vasi najbrž postaviti še kako znamenje, kajti dobri odnosi med sosedi so zagotovo eden izmed največjih blagoslovov vsakega kraja.