Danes, na Nežkino nedeljo, je bila cerkev svete Neže na Selih pri Kamniku, katere farna zavetnica je, na veselje Selanov, sploh pa gojiteljev perutnine, s katerimi jo povezuje hudomušen in star ljudski pregovor, godovala v sredo, nekajkrat premajhna za vse, ki so se želeli udeležiti svete maše, ki so jo, v svoji rodni fari, darovali njihova ekselenca, novi ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Stanislav Zore.
Svojega sokrajana so Tuhinjci, z delegacijo v narodnih nošah ter s kruhom in soljo, pričakali že v Podhruški, koder so, kot tudi na vseh drugih poteh, ki vodijo na Sela, že teden poprej postavili mogočne mlaje. Priprave na prihod imenitnega rojaka, ki je prevzel pastirsko palico slovenske prestolnice, so namreč potekale že cel teden, če ne še dlje, pripravljalne vročica, ki je zajela Tuhinjsko dolino, pa je zajela še tiste, ki jih je običajno lažje srečati tam, kjer bog roko ven moli, kot pa v sami cerkvi.
Na prihod njegove ekselence so se Tuhinjci pripravili več kot dobro. Že pod Selami so poskrbeli za urejanje prometa in ustrezno urejena parkirna mesta, kar je bilo v pristojnosti domačih gasilcev, ki so se, glede na to, da smo vendarle še sredi zime, pripravili tudi na morebitne snežne padavine, ki bi utegnile otežiti dostop do Sel in tamkajšnje cerkve.
Med župniščem in cerkvijo je bil, za vsak slučaj, postavljen šotor, katerega streha bi olajšala sprejem nadškofa tudi v primeru padavin, vendar je bilo z le-temi k sreči prizanešeno, saj se je na trenutke izza oblakov sramežljivo pokazalo tudi bledo sonce. Vseeno je šotor prišel še kako prav, saj je številnim obiskovalcem, za katere je v prenatrpani cerkvi zmanjkalo prostora, nudil več kot dobrodošlo zavetje pred zimsko svežimi sapami, ki so zoprno vele iz doline.
Iz župnišča v cerkev sv. Neže se je njihova škofovska ekselenca, ki so jo, poleg številnih sorodnikov, prijateljev, znancev in sokrajanov, prišli pozdraviti tudi najvišji predstavniki občine, vključno z županom in direktorjem občinske uprave, sprehodila prek špalirja gasilcev, lovcev, planšarjev ter v najimenitnejše pražnje narodne noše odetih vernikov, ki so se, za procesijo številnih duhovnikov in ministrantov ter s številčno množico obiskovalcev, le stežka prebili v prepolno farno cerkev.
V precej dolgem obredu, kar je za tovrstne posebne priložnosti običajno, so njihova nadškofovska ekselenca, ki so se najprej zahvalili vsem prisotnim, spregovorili o strahu, ki nas, iz različnih virov in razlogov, slabi in hromi ter odvrača od veselja do življenja, kar pa nima ne pravega smisla, ne pomena. Če že ne drugače se lahko, ob zavedanju minljivosti, kot pravi tudi njihovo škofovsko geslo, lahko veselimo v Bogu.
Je bila pa nadvse zabavna anekdota nadškofovega nekdanjega sošolca, ki je dejal, da so, kot otroci, skupaj z nadškofom ministrirali, obiskovali verouk, se družili in včasih tudi pretepali ter dodal, da se tega, kako je šlo nadškofu pri verouku sicer ne spomni, ampak, da pa je bil pri pretepanju med boljšimi. Borbeni duh, pa mu utegne pri novi službi priti tudi prav.
Saj ne, da bi se novi nadškof kanil pretepati, le pozna se, da je redovni kolega papeža Frančiška, ki se je, kot vse kaže, temeljito lotil pometanja in zračenja Cerkve, kar utegne biti nadvse dobrodošlo tudi na Slovenskem, kjer se je še pred nedavnim k Bogu vabilo bolj z grožnjo, kot z lepo besedo. Zato utegne novi nadškof pri svojem delu naleteti tudi kakega trmasto-tolstega pajka križevca, ki mu bolj odgovarja nečimrno bogata zatohlost, kot ponižno sveža preprostost, zato se utegne novi metli vsaj nekoliko upirati.
Dolg, dveurni obred, ki je bil, zaradi gneče in pomanjkanja zraka v cerkvi, nekaterim kar naporen, je terjal dve hitri posredovanji dobro pripravljenih gasilcev, ampak k sreči ni bilo hujšega, le starejšega gospoda, ki ga je obšla slabost, so gasilci predali v oskrbo kamniškim reševalcem.
Po obredu je bila, kot se za tuhinjski konec ob tovrstni, oz. bolje rečeno, ob vsakršni priložnosti spodobi, na vrsti pogostitev, po kateri so se številni obiskovalci, sicer nekoliko premraženi, ampak dobre volje, odpravili vsak proti svojem domu.
Vidno dobre volje, pa so bili tudi njihova ekselenca nadškof msgr. Stanislav Zore, ki se bodo, kljub temu, da imajo od nedavnega domovanje v ljubljanski škofovski palači, zagotovo radi in z veseljem še vračali v domače kraje.
In, če smo bili že ravno v zavetju sv. Neže; naj nas koklja brcne, če ne bodo nadškof Zore, spričo lepega sprejema, ki so mu ga pripravili sokrajani, ob svoji nocojšnji večerni molitvi, kake priprošnje pri »šefu« namenili tudi ljudem in krajem našega konca.
