Slovesno odprtje: Mamut, pivo in klobase

Navkljub kislemu in prav nič prijaznemu vremenu se je danes dopoldne pod streho kamniške avtobusne postaje zbrala kar precejšnja množica, ki se je udeležila slavnostnega odprtja skulpture mamuta v naravni velikosti, ki jo je izdelal pokojni kamniški kipar Miha Kač.

Ob škrebljanju dežja, milozvočnih vižah Mestne godbe Kamnik in mamutskem ropotu skupine The Stroj so zbrane nagovorili Matija Križnar, paleontolog Prirodoslovnega muzeja Slovenije, v katerem hranijo okostje v Nevljah najdenega mamuta, Karla Kač Kališnik, hči pokojnega avtorja skulpture Mihe Kača, ki pa postavitve njegovega mamuta, tako kot tudi ne njegova, nemalo zaslužna in pred natanko dvema letoma preminula žena Meta, žal ni dočakal, ter kamniški župan Matej Slapar.

 

V nagovorih, predvsem pa veznem besedilu, ki sta ga med dežne kaplje v ušesa zbranih spretno podajala Anže Slana in Matic Maček, ni manjkalo zahval in pohval, niti trepljanja po ramah in trkanja po prsih, tako da bi kak neuk obiskovalec odprtja utegnil pomisliti, da so bivši in zdajšnji kamniški velmožje postavitev precej dragega mamuta plačali iz lastnega žepa, kar pa za tovrstne prireditve na Kamniškem najbrž ni nič neobičajnega (in preveč hudega), saj je v naših krajih tovrstna politična folklora oz. kultura bržkone povsem običajna še iz časov, ko so se po naših krajih še pasli mamuti.

Ker pa mamutov, razen tega bronastega, ki od nedavnega krasi glavno kamniško avtobusno postajo, ni več, da bi lahko katerega izmed njih, z vsemi častmi in nad primerno velikim kupom žerjavice, kot nekdaj vola na Glavnem trgu, zavrteli na kakih deset tisoč obratih, so občinski velmožje poskrbeli, da so se zbrani, ki so v vlažnem hladu današnjega dopoldneva vztrajali do konca prireditve, lahko pokrepčali vsaj z zastonjskimi klobasami in pivom, medtem ko so si bolj zaslužni privoščili nekoliko bolj izbrano žlahtno kapljico.

Nadvse pohvalno pa je, da je bilo na prizorišču odprtja, ne le s skrbno izbranim spremljevalnim kulturnim programom, poskrbljeno tudi za duhovno hrano oz. tudi za potrebe kulturno bolj ozaveščenih obiskovalk in obiskovalcev, ki se prireditve niso udeležili zgolj zavoljo obeta brezplačne malice.

Na eni izmed stojnic si je bilo namreč moč omisliti tudi priložnostni spominek in celo mamutu posvečeno strip knjigo o mamutovem prijatelju Urmalu. Da stojnica s knjigami med občani občine brez kulturne strategije ni požela tolikšnega zanimanja, kot stojnici s klobasami in pivom, pa je najbrž povsem razumljivo, kajne?

Navkljub skrbno načrtovani in premišljeno pripravljeni prireditvi, ki je vsebovala vse potrebno, da bi se druženje ob novi kamniški znamenitosti lahko prevesilo v mamutsko veselico, pa veselje ni trajalo prav dolgo, saj so se obiskovalci, v veselje voznikov avtobusov in redkih uporabnikov javnega potniškega prometa, presenetljivo hitro začeli razhajati, še preden je bila použita zadnja klobasa in stočena zadnja kapljica piva.

Malo zaradi tega, ker avtobusna postaja najbrž ni ravno najbolj primeren za rajanje, malo pa tudi zaradi onih mrzlih kapelj z neba, ki se jih je danes najbrž razveselil zgolj brsteči regrat, ki, proti zelenemu sotočju Bistrice in Nevljice ter rodnim Nevljam otožno zročemu mamutu za pašo, poganja v fugah mestnih tlakovcev, medtem ko je za njegovo izdatno napajanje premišljeno poskrbljeno že v njegovi neposredni bližini.

To pa je bržkone zadostno zagotovilo, da bo kamniški mamut na avtobustni postaji stal in obstal vsaj tako dolgo, kot je pred nekdanjim Utokom nekdaj stal že dolgo pogrešani, prav tako bronasti Kalinov talec, zagotovo pa dlje od podirajočega se spomenika padlim v bližnjem mestnem parku.

Če bo morda mamutu, zaradi pomanjkanja kulturne zavesti občanov oz. od staršev požegnanega plezanja, obešanja in guganja otrok na njegovih mogočnih oklih in rilcu, morda izpadel kak zob, pa bo zaslužna in premišljena mestna oblast, kot še za marsikaj drugega – denimo z novo ploščadjo zazidan zasilni izhod iz zaklonišča pod avtobusno postajo – zagotovo poskrbela z ustrezno protezo.