Slovesnost ob 70. obletnici osvoboditve in preboja na Menini planini

Na Menino planino se je danes zgrnila množica obiskovalcev, ki so se udeležili spominske slovesnosti ob 70. obletnici znamenitega preboja na Menini planini in 70. obletnici osvoboditve oz. zmage nad nacizmom in fašizmom. Slavnostni govornik na prireditvi je bil legendarni komandant Franc Sever – Franta.

Zadnjo zimo pred koncem druge svetovne vojne so se enote Operativnega štaba VI. in XI. Brigade na Menini planini, po izdaji domačih kolaborantov okupatorja, znašli v obroču sovražnih divizij, ki so, z namenom, da se znebijo partizanskih enot, ki bi jim preprečevale umik, Menino planino obkolile iz vseh strani.

Številčno šibkejše, izčrpane, predvsem pa slabše opremljene in oborožene partizanske enote, ki jih je dodobra načeli mraz, sneg, pomanjkanje hrane in streliva, so se znašle v nezavidljivem, domala brezizhodnem položaju, po dveh neuspešnih prebojih, pa je bila precej načeta tudi bojna morala, zato je padla odločitev, da se umaknejo na vrhove Vivodnika, Medvedjaka in Menine planine, kjer so do noči uspeli odbijati sovražne napade ter se pripravili na končni poskus preboja, in sicer v smeri najmočnejših napadov, proti Tuhinjski dolini.

Z nekaj sreče in pomočjo domačinov so uspeli izkoristiti nepozornost sovražnika in se skozi ozko vrzel, po stari, opuščeni gozdarski grči, pretihotapiti iz trdnega sovražnega obroča tako da se je 450 bork in borcev iz le-tega prebilo brez izgub in bojev ter se, po krajšem počitku ponovno vključilo v boje in operacije, pri tem pa so uspeli rešiti tudi vse ranjence, ki jih je v oskrbo sprejelo okoliško prebivalstvo.

Dogodke v času preboja je v knjigi “Past na Menini planini” opisal eden izmed takratnih komandantov ter slavnostni govornik današnje prireditve, Franc Sever – Franta, ki je tudi danes obudil spomine na legendarni preboj in zbrane nagovoril z besedami:

»Drage tovarišice in tovariši, dragi prijatelji, dragi mladi udeleženci, spoštovani gostje! Danes smo se zbrali na tej legendarni planini partizanskih bojevnikov, da bi se spomnili in počastili 70. obletnico zmage nad nacifašizmom, da bi se spomnili svobode in težko priborjenega miru, da bi se spomnili in jasno še enkrat povedali, da smo v narodnoosvobodilni vojni zmagali, da smo bili na koncu II. svetovne vojne Slovenci med zmagovalci in ne poraženci mi partizani, OF slovenskega naroda, naš NOB, naš narod v zavezništvu z najmočnejšimi zmagovalci v tistem tragičnem svetovnem spopadu med demokracijo in nacifašizmom. Zato revizije in retuširanja tega zgodovinskega dejanja ne bo!

Danes je naše srečanje še posebej slovesno, saj smo nekoč na današnji dan praznovali dan borca. Zato obujamo spomine na Vse naše borce, padle za domovino po širjavah te naše planine. Obujamo spomin na 73-letnico preboja 2. grupe odredov na ta prostor z Dolenjske. Na pohod je leta 1942 krenilo 550 borcev, od teh se nas je sem prebilo 120. Spominjamo se tudi 72-letnice ustanovitve komande IV. operativne cone, pa 71-letnice preboja 14. divizije na to naše največje operativno območje NOB med II. svetovno vojno. Spomin je posvečen osvoboditvi Zgornje Savinjske doline. Prav je tudi, da se danes tukaj spomnimo z vso častjo OF slovenskega naroda, ki je v drugi točki svojega programa zapisala: »Ta naš NOB predstavlja izhodišče za osvoboditev in združitev Slovencev ter preoblikovanje narodnega značaja v lik aktivnega slovenstva«. Mar ni za nas Slovence in našo državo še danes uporaben in pomemben ta program? Brez uresničitve tega programa mi Slovenci ne bi postali nacija in država ter bi ostali brez morja in izhoda na odprto morje.

Posebej pa se spominjamo jubilejne 70. obletnice, ko so borke in borci Šlandrove in Zidanškove brigade ter bataljona VDV pod vodstvom operativnega štaba, ukanili in onemogočili XIV. SS divizijo Galizien, da nas uniči, ki je bila številčna, kar 24-krat močnejša od naših obkoljenih enot na tej planini. Še danes se sprašujem ali bi bila sploh kakšna vojska sposobna tako junaškega delovanja v tako težkih, zimskih razmerah, obkoljena v več kot meter visokem snegu, v premočenih in raztrganih oblačilih in obutvi, brez medicinskih pripomočkov, lačna in izčrpana, zaskrbljena za svoja življenja, ob nezadostni količini streliva in ne nazadnje – z že načetim zaupanjem v vodstvo, zaradi neuspelih prebojev, sposobna vzdržati v naporih in spopadu in si izsiliti preboj. Zgodovinar Marjan Žnidarič je v monografiji IV. operativne cone zapisal: »Severjevo ukano na Menini planini sredi marca 1945. leta štejemo za enega največjih podvigov slovenske osvobodilne vojske na Štajerskem.«

Drage tovarišice in tovariši! Biološka ura naše generacije se uporno izteka in zaradi tega štafeto vrednot in pridobitev iz našega NOB in OF predajamo v ohranitev, oplemenitev, koriščenje in nadaljevanje vam v podporo pri delu in v življenju, dragi domoljubi. Te enkratne, junaške, človeške, domoljubne, gospodarske, narodove in državne vrednote v tovarištvu v opredelitvi, da ne bomo nikomur več hlapci, so se kovale in uveljavljale ter utrjevale v našemu krvavemu, ponosnemu, upornemu in zmagovitemu NOB za obstoj naroda in njegovo združitev, za pravice in veljavo našega naroda in njegovega življenja z njegovimi vrednotami in dostojanstvom v miru, svobodi in prijateljstvu. Njihova moč, uporabnost in veljavnost so že bile uspešno potrjene v naši zmagoviti osamosvojitvi leta 1991, a v današnjem času in okoliščinah pa so še naprej lahko zelo koristne v tem našem zmedenem, podrejenem in preplašenem narodu, škodljivemu lopovskemu slovenskemu tajkunskemu kapitalizmu, ki se pase na žuljih oropanega in zaskrbljenega naroda in, ki je izgubil zaupanje v državo, v poštenost, pravičnost in našo narodovo moč. Še kako so uporabne z vsebino, pokončnostjo, samozavestjo, junaštvom, upornostjo, v ponosu in dostojanstvu.

Dalje, povrnimo narodu, še posebej naši mladini, domoljubje, veljavo, aktivnost, samozaupanje, enotnost, prijateljstvo, pokončnost, medgeneracijsko složnost in moč za ukrepanje in pomiritev v narodu zaradi preklete tragedije pred 74-timi leti in za njegovo rast in zadovoljstvo. Postanimo bolj naklonjeni in aktivni v pomoči družbi in državi, kod pa smo sami sebi. Naša in vaša bodočnost, draga mladina, temelji in je odvisna in vezana za sedanje stanje in aktivnost v naši domovini in od usode, ki jo boste tlakovali v bodočnosti. Odločno odstranimo lopovski lastniški egoizem, kraje, laži, grabežljivost in dajmo prednost poštenosti v državi, v družbi, narodu, gospodarstvu in njenim državljanom z dostojanstveno – ustavno pravico do dela. Vrnimo našo precenjeno narodno sposobnost v stvarne, realne, zmožne in narodu koristne tokove. Ne pozabimo naše tragične zgodovine v II. svetovni vojni, ne zato, da bi širili, povečevali in ohranjali razkol našega naroda, kot to počnejo nekateri oboževalci kolaboracije in sodelovanja z SS še sedaj, temveč, da se nikoli več ne ponovi kaj takega; kajti 100 tisoč naših žrtev zaradi okupatorjev, njihovih pomagačev ter njihovih namenov in ciljev, da izbrišejo naš narod s svetovnega zemljevida, so večni živ spomin in opomin. Zato se tudi velika napaka, tudi naše kolaboracije, ne sme nikdar več ponoviti. Žrtve živijo in od nas zahtevajo pomiritev in nikdar več ponovitev. Zato ne smemo molčati, ker se bo ponovilo in ker preveč molčimo ter premalo govorimo in ukrepamo, se nam že ponavlja in dogaja tudi pri nas neofašizem. Napake, grehe odpustimo drug drugemu, se iskreno opravičimo, brez fige v žepu in si podajmo z nasmejanimi in ožarjenimi obrazi roke bratstva, postanimo spet bratje in z odpustki, kot smo do leta 1991 v večini že bili.

Postanimo v prvi vrsti neomajni patrioti domovine, prednost dajmo državi in se zavedajmo, da je naša prihodnost v pokončnosti, slogi, miru, medsebojnemu zaupanju, domoljubju in svobodi ter vednosti, da smo bili Jugoslovani in mi Slovenci ob boku najmočnejših v svetu v II. svetovni vojni in zato svoje pozicije iščimo in gradimo ter utrjujmo v tujini, s tem veličastnim in za vedno vrednim in unovčljivim narodovim kapitalom. Nobena država v Evropi ni dosegla in ustvarila takšen mogočen odpor in ugled, kot je bil naš, z OF na čelu. Te omenjene vrednote, skovane tudi v NOB, so, po mojem trdnem prepričanju, temelj za obstoj naroda in življenja vrednega človeka nujne, na splošno pa pomembne za vsako pokolenje. Ohranjajte jih in ne dovolite, da vam jih kdorkoli vzame ali izniči. Na žalost se tudi pri nas sistematično te vrednote v zadnjih letih odrivajo v pozabo. Potomci ali oboževalci kolaboracije in kameleoni, nekdanji partijci, brez sramu, značaja, vesti, brez čustev odgovornosti do mladih, naroda in končno do poštenih domoljubnih borcev, ki smo se borili tudi za omenjene vrednote za obstoj ter združitev našega naroda, podžigajo poniglavo, razkol, nestrpnost, sovražnost in vse tisto, kar slabi na vseh področjih moč našega naroda in državo. Vse skupaj je nekako podrejeno strankarskim bojem za oblast, ne pa zdravemu napredku, nujni konsolidaciji razmer v državi in pomiritvi. Mladina beži iz države – a večina ljudi ni zadovoljna in srečna v njej. Ob mrtvih obljubah, o zgodbi, o uspehu, naš narod in država rabita nujen in vsestranski preporod s povračilom nekaterih vrednot, ki so večno generacijam in narodu koristna.

Drage tovarišice in tovariši, v svetu in tudi pri nas, zopet oživlja in se budi opcija neofašistične pošasti, ki idejno ni bila premagana, niti odstranjena v II. svetovni vojni. Omenjeno XIV. SS divizijo, ki je od marca 1945 do konca II. svetovne vojne, Slovencem povzročila več kot 350 smrtnih žrtev in tri dni po podpisu kapitulacije pri Žitari vasi v Avstriji še 17 mrtvih borcev Tomšičeve brigade, danes v Kijevu častijo kod največjo zaslužno domovinsko enoto. V Sankt Petersburgu dviga glavo organiziran neofašizem, Italijani odlikujejo znane vojne zločince in organizirajo shod neofašistov v Gorici, na Švedskem, Nizozemskem, Norveški, Nemčiji, Bolgariji so ustanovljene neofašistične organizacije. V Srbiji rehabilitirajo vodjo četnikov, a v Hrvaški dvigajo glavo ustaši, na primer v Splitu z svastiko na stadionu, EU s svojo relativiteto ne ukrepa in molči. Na naših tleh se zopet organizirajo potomci in oboževalci izdajalske kolaboracije in s provokacijami, razgrajaškimi postopki ter simboli, širijo razkol v narodu in gradijo pozicije ter vzdržujejo osebno stanje – hladno vojno v državi že 25 let. Potrditev, da je temu res tako, se samo spomnimo Rovt s parado SS domobranskih uniform, pa prepoved praporov partizanskih enot z zvezdami in prapori na državni proslavi v Ljubljani, dalje postavitev sramotnega spomenika SS domobrancem v Grahovem, pa dalje metanje kamnitih kock na parlament in nered v Mariboru in kampanje, demonstracije in parade proti sodstvu pred sodišči za izpustitev zakonsko obsojenega voditelja stranke iz zapora in provokativno postrojavanje paravojaške enote v Kočevski Reki, celo s prisotnostjo predsednika Republike. Da ne omenjam strupenih, z neresnicami generiranih in premišljeno sovražno izbranih Možinovih pričevanj in Dežmanovih neetičnih in nepietetnih nastopov na naši televiziji. Vandalska kraja in rušenje doprsnih kipov K-tov g. štaba Slovenije na Bazi 20, umazano uničevanje dreves ob poti ob žici okupirane Ljubljane, pa neudeležba na proslavi zmage v Rusiji. Naša naloga je, da te in takšne pojave razkrinkamo in onemogočimo.

Najbolj hudo pa je to, da naši voditelji in naše inštitucije, na čelu z Akademijo znanosti in umetnosti, ter parlamentom in vlado, naša mladina, naš narod o vsem tem molčijo in ta naš novi razkol uporabljajo stranke za svojo dnevno politiko. Nihče v državi se temu javno in jasno ne upre, nihče ne prepove blatenje NOB in širjenje razkola v našemu narodu kot, da bi se sramovali teh dolžnosti. Nihče od odgovornih ne povzdigne glasu. Levica je neenotna, mlačna in kadrovsko šibka, a desnica na drugi strani je brez vesti, agresivna, bojevita, ima za seboj cerkev in vzdržuje v narodu in državi zoprno osebno stanje, ki se imenuje hladna vojna, v kateri poslanci SDS v večini razpravljajo o rehabilitaciji svojega vodje. Če bo šlo tako naprej bo Slovenija v zgodovini zapisana kot ena od gnezd novega fašizma z vsemi posledicami. Stvari tudi pri nas gredo predaleč, zato jih je potrebno zaustaviti in se zavedati, da smo zaradi podobnih v II. svetovni vojni pretočili morje naše krvi. Zato se obračam na vas mlade. Ne dajte, da se to zgodi in ponovi. Kako daleč stran smo zdaj od 90 let 20. stoletja v Jugoslaviji, od tistih tovariških časov, od tistega medsebojnega bratstva, prijateljstva in spoštovanja vrednega prijaznega vzdušja, medsebojnega zaupanja, sloge, ponosa in zvestobe narodu in domovini. Daleč stran od družbe z zagotovljenimi zdravstvenimi socialnimi pravicami, daleč od dostojanstva, pokončnosti, pravice do dela v regularnem gospodarskem napredku, ki je sicer stopal z majhnimi koraki, a je bil plodovit, uspešen, cenjen in spoštovan tudi v tujini. Vsega tega ne govorim iz nostalgije za Jugoslavijo, ampak zaradi tega, kar smo ustvarili in kar smo imeli in kar smo uživali v pravni državi, zaradi tega za kar smo si prizadevali vsi ter plemenitili omenjene narodne sistemske vrednote. Žal pa so nepridipravi, posebno nekateri politiki, nesposobni in sovražni do vsega, kar je bilo v socializmu doseženega in pozitivnega, onesposobili in nas oropali vseh narodnih, pravnih in materialnih pozitivnih pridobitev za skupnost in posameznike. Pahnili so nas v obup, nekatere v revščino, strah in zmedenost, v malodušje, nezaupanje, kritizerstvo, ne ukrepanje in stagnacijo in kar je najhuje, v odvisnost vseh oblik od tujine in naših goljufivih, sebičnih in nenasitnih kapitalistov, ki so narod, državo in njeno gospodarstvo ter narodov ugled in ponos, potisnili v invalidnost in uničili ter razprodali strateško pomembno gospodarstvo tudi z odtujevanjem. Onesposobili so nas tako, da se ne moremo izviti iz te katastrofe in iz teh žalostnih razmer.

Vse to, dragi prijatelji, nam nalaga dolžnost sloge enotnosti, povezovanja in aktivnega mirovniškega delovanja. Postati moramo mirovniki, borci za mir, borci za dostojanstveno in človeka vredno življenje. Ne vojne ter osebnega stanja, ki našo državo zaradi enega posameznika tlači že 25 let, marveč slogo in mir. Ne obremenjujmo sedanjosti in bodočnosti s preteklostjo. Domoljubni Slovenci hočemo svet brez vojn, brez solza, svet miru, sloge in prijateljstva. Vam mladim, naši bodočnosti, pa bi rad položil na srce naslednje. Imejte se radi, ohranjajte našo resnično zgodovino, ljubite to naše enkratno življenje in svojo edino domovino in ji pomagajte do razvoja in napredka v slogi in prijateljstvu, v boju za svobodo in mir. Vaši dedki in babice ter starši so umirali za njo, z vero in upanjem, da pravica in dobro na koncu zmeraj zmagata. Ukrepajte, kajti vaša bodočnost in usoda sta vezani za vašo aktivnost.

Dragi Slovenci in državljani, še posebno mladi, ostanimo zvesti resnični preteklosti in njenim vrednotam, borimo se za mir. Kar so nam skuhali politiki in neki managerji, pa mora čim prej izginiti skupaj z njimi in za vedno iz našega življenjskega, političnega, gospodarskega in pravno državno-sistemskega jedilnika. V narodno zavest pa zapišimo »NIKOLI VEČ RAZKOLA, NIKOLI VEČ BRATOMORNEGA KLANJA. NIKOLI VEČ VOJNE.«

Fotografije: Nelly in F. Svetelj