Slovesnost v počastitev dneva upora proti okupatorju

V počastitev današnjega dneva upora proti okupatorju se je včeraj popoldan v Parku Evropa, pri Plečnikovi železniški postaji, odvila spominska slovesnost.

Dan upora proti okupatorju je državni praznik, ki ga v Sloveniji praznujemo 27. aprila in ga pod tem imenom poznamo od leta 1992, saj je bil prej znan kot Dan Osvobodilne fronte oziroma Dan OF.

V Parku Evropa se je navkljub slabemu vremenu zbralo lepo število občank in občanov, ki jih je najprej pozdravil in jim ob prihajajočem prazniku čestital gostitelj slovesnosti, župan Marjan Šarec, ki je, med drugim, dejal: »Jutri je dan upora. Dan upora proti čemu? Morda danes sploh več ne vemo, proti čemu so se takrat uprli. In v vseh obdobjih naše zgodovine, ko so se upirali že s kmečkimi upori, ko je bil Matija Gubec tisti, ki ga v svoje življenje s ciljem, da bi izboljšal takratne pogoje ljudskemu stanu, in tudi vsi drugi upori v zgodovini, ko so naši predniki znali reči ne. Ko so naši predniki znali vstati pokonci in reči dovolj je tlačenja. Dovolj je hlapčevanja. Kaj pa danes? Se nam sploh še ljubi upirati? Ali smo postali apatična družba? Smo postali družba, ki nam je vseeno? Samo da imamo odprte trgovske centre, da nam deluje internet in smo zadovoljni in srečni. Sploh se ne zavedamo, da tudi danes niso takšni časi, ko bi živeli lagodno in živeli v prepričanju, da bo vedno mir. Pozabili smo, kaj pomeni, ko ni miru. Morda nekateri sploh ne vedeli, kaj je vojna. Ali pa večina od nas. Dolgo je že mir. Upam, da bo mir tudi naprej trajal. A, če ne bomo aktivni, če ne bomo prizadevni in se zavedali, kaj pomeni upor, ne upor zoper državo, upora za to, da je potrebno biti pošten državljan, ampak upor proti temu, da počasi zaspimo v svojih naslonjačih, nas bo zgodovina ponovno opomnila, da se lahko zgodi najhujše. Imejmo radi svojo domovino. Ne bodimo hlapci. Biti rodoljub, domoljub ni samo privilegij nekaterih, ampak je dolžnost vseh. Vsi moramo imeti radi svojo domovino in biti hkrati človeški ter ljudje na mestu, ko je treba pomagati sočloveku. Iskrene čestitke ob jutrišnjem prazniku. Praznujmo ga z zavestjo, da je upora lahko nekaj zelo plemenitega, če imamo pogum.«

Slavnostni govornik slovesnosti je bil glavni podčastnik 1. brigade Slovenske vojske, praporščak Iztok Racman, ki je opozoril na pomembnost spoštovanja praznika in spomina na dogodke, ki so tlakovali pot k današnji suverenosti našega naroda ter v nadaljevanju povedal: “Tukaj v Parku Evropa, ki simbolno povezuje, se danes skupaj spominjamo dogodkov, katerih državotvorno pomembnost obeležujemo kot državni praznik, dan upora proti okupatorju. V mislih mi je ostal zapis, ki življenje opisuje kot prazen prostor, ki ga izpolnijo šele dogodki, misli in občutja. Z jutrišnjim praznikom se spominjamo dejanj, življenja, misli in ljudi, brez katerih danes ne bi imeli niti osnovnih izhodišč, da bi lahko govorili o slovenskem državnem prazniku. Prvoten pomen praznika, ki je bil posvečen Osvobodilni fronti in njeni zgodovinski vlogi, je bil leta 1992 razširjen v enotno praznovanje upora slovenskega naroda proti vsem, ki so kdajkoli ogrožali naš obstoj. Spoštovane in spoštovani, zato, da bi ljudje poznali razmere, v katerih živimo, moramo poznati svojo preteklost. Iz te zajemamo vztrajnost, pogum, voljo, energijo in moč za življenje, ki je pred nami. Današnji dan in naš jutri bomo krojili mi in naši zanamci. Na zgodovino moramo zato gledati kot na učiteljico življenja, saj prav spomini budijo domovinsko ljubezen, narodovo zavest in zaupanje. Obeležjem, praporom, ki stojijo tukaj ob nas in nespornim dejstvom preteklosti – tem tihim pripovedovalcem zgodovine je zato potrebno prisluhniti vsak dan in ne zgolj na dneve kot je današnji… In slišimo jih lahko le s srcem. Zato bi med nami rad še posebej pozdravil Društvo general Maister, Združenje borcev za vrednote NOB, Združenje Sever, Društvo veteranov vojne za Slovenijo in Združenje slovenskih častnikov. To so združenja in društva, ki nam neprestano pripovedujejo zgodbe preteklosti, ki jim moramo prisluhniti, jih slišati in naj nas opominjajo, da dnevi, kot je današnji, ne smejo nikdar v pozabo.«

»Danes praznujemo življenjske zgodbe vseh velikih ljudi, ki so se uprli… in uprli so se za nas. Upor pa v naši zgodovini ni bil zgolj eden. Moram omeniti leto 1917 in takrat izraženo težnjo po odcepitvi od Avstro Ogrske, moram se spomniti na generala Maistra, ki je s svojimi borci obranil našo severno mejo in leta 1941 organiziranje oboroženega odpora proti okupatorju, ter formiranje Kamniškega bataljona v drugi svetovni vojni, ki so ga v osnovi sestavljali udeleženci vstaje na Kamniškem. To težko in krvavo obdobje je tlakovalo pot do samostojne in suverene države, kar smo uresničili z enotno plebiscitarno odločitvijo in z osamosvojitveno vojno v 90-ih letih. V preteklosti smo si vzeli pravico, da kot narod upravljamo s svojo usodo in ta mora biti prepoznana kot temelj samozavesti in narodovega ponosa. Ob tako velikih dogodkih že pregovorno majhnega naroda, ki se je za lastno ohranitev že tolikokrat in odločno uprl, nehote pomislim: »Kako nam je to lahko uspelo?« Na površje mi pridejo besede, kot so: skupaj, predani in enotni. Tako je bilo in tako smo zmogli v preteklosti. Vendar ljudje smo kot kaže nagnjeni k temu, da ne znamo ali ne zmoremo razpolagati s tem kar smo že dosegli in to se v novejši zgodovini marsikdaj žal dogaja tudi z našo enotnostjo. Vzemimo vsi nekaj iz te naše preteklosti. Ne dovolimo si, da bi v prihodnje šli v napačno smer in ustvarjali t.i. moderen svet – ter z njim ustvarili mladost brez predanosti, delovanje brez ciljev, starost brez modrosti, in življenje brez veličine. V tem modernem svetu bodimo uspešni in uspeh naj pomeni, da bomo brez izgovorov vsak zase in skupaj delali najbolje kar lahko, s tistim kar v danem trenutku imamo in se ne bomo neprestano ozirali zgolj po tistem česar nam manjka. Vsi cvetovi bodočnosti so tudi ta trenutek ujeti v semenu sedanjosti.«

»Današnja mladina ne potrebuje le znanj in spretnosti – potrebuje vrednote, ki jih bodo vodile skozi življenje in jim pomagale pri sprejemanju pravih odločitev ter gradnji boljšega sveta zase in za druge. Vrednote so namreč tisto sredstvo s katerim opravičujemo naša dejanja, zato na naslednje generacije prenesimo spoštovanje, solidarnost, mir in pogum. Imejmo pogum, poizkušajmo… poizkušajmo skupaj in pri tem bodimo odločni. Odločni kot so bili posamezniki pred 76 leti, ko na pot pred seboj niso gledali kot na prestrmo ali nemogočo, niso videli možnega padca, videli pa so smisel stopiti, videli so cilj in bili pripravljeni pasti ne glede na lastne strahove. Kaj so lastni strahovi? Menim, da ti obstajajo zgolj zato, da nam povedo, da je nekaj res vredno. Če hočeš uresničiti tisto v kar verjameš boš morda na samem začetku res stal sam. Vendar nekdo mora biti tisti prvi, katerega odločno stališče in drža bosta prepričala ostale…tako kot takrat v hiši književnika Josipa Vidmarja, ko je pokončno stalo zgolj 8 ljudi, ki so verjeli. Verjeli so, da se besede človeka, ki je na prav ta dan govoril z Mariborskega Rotovža, ne smejo uresničiti, saj bi tako zgodovina pozabila, da so tudi tukaj pod Kamniško-Savinjskimi Alpami živeli čudoviti ljudje, ki so bili z dušo in srcem zvesti slovenski zemlji, jeziku in navadam. Pokazalo se je in verjamem, da je tako še vedno – da zgolj uniformirani državljani nismo vsa sila, v kateri je zbrana moč naše države. Naša sila so vedno bili in bodo Slovenci in Slovenke, ki so v preteklosti dokazali, da nikdar niso izgubili upanja in svojih sanj. Vedno, kadar želimo ustvariti nekaj velikega, moramo tudi sanjati in ne le delovati… in ne zgolj načrtovati temveč predvsem verjeti. Leta 1941 je zgolj v pol leta iz nič zrasla sila, ki je postala glavna nosilka upanja slovenskega ljudstva in brez tega upora ne bi bilo postavljenih niti osnovnih temeljev, da bi kdaj lahko sanjali o slovenski državnosti.«

»Spoštovane in spoštovani, živeti moramo v tem trenutku in danes živimo v drugačnem času – v času, ko ne bomo spodbujali k uporu. Spodbudil pa bi vse k spoštovanju tistega, kar imamo in želel spomniti, da so v preteklosti posamezniki v tlakovanje našega današnjega dne položili tudi tisto najvrednejše – svoja življenja. Zato cenimo sedanji trenutek, spoštujmo današnji dan in spoštujmo to kar premoremo, veliko pa bi k večji povezanosti, spoštljivosti in enotnosti slovenskega naroda pripomogla tudi malo bolj povezovalna slovenska javna beseda. V preteklosti smo kot narod zmagovali lačni, goli in bosi, brez ustreznega orožja, v popolni negotovosti, danes pa siti in v objemu udobja tarnamo nad tem, kaj vse bi drugi morali storiti za nas. Ne sprašujmo se, zakaj se naše želje morda jutri ne bodo izpolnile, ko pa prenekatere posameznike njihove vrednote tudi na trenutek, kot je ta, vodijo vse kam drugam kot pa pokloniti se tukaj z nami – naši zgodovini, državi in narodu. Zaključil bi z razmišljanjem, da se nam morda na trenutke zdi, da se neuspeh pojavlja pogosteje kot uspeh, da je občutek pomanjkanja bolj razširjen kot bogastvo, ter da je razočaranje bolj običajno kot uresničitev pričakovanega. Neuspeh je neizogiben del uspeha in morebitni trenutni neuspeh ni nujno tudi dokončen. Glejmo nanj kot na začetek neke nove poti, če poti ni, si jo poizkusimo ustvariti, svoj uspeh pa presojajmo po tem, v kolikšni meri nam je dano uživati mir, zdravje in ljubezen. Vesel sem, da sem bil danes lahko del tega lepega dogodka, da sem vas lahko nagovoril kot državljan Republike Slovenije, Kamničan in hkrati predstavnik enote Slovenske vojske, ki domicilno pokriva tudi občino Kamnik. To priložnost bom izrabil tudi za izraz svojega osebnega občutka ponosa. Razlog zanj sem našel v svoji pripadnosti občini Kamnik, ki si z gospodom županom na čelu neprestano prizadeva za uravnotežen razvojni in kulturni napredek, ki je usmerjenem v dobrobit vseh prebivalcev in nikdar niti za trenutek ne pozabi pomembnosti pokloniti se zgodovinskemu spominu in naši domovini – Republiki Sloveniji. Želim vam lepo praznovanje jutrišnjega praznika in od vas pa se poslavljam z željo, da bi živeli s tistim, kar nas združuje, da bi svoje vrednote delili s kar največ ljudmi, ki jih danes ni tukaj in ponosno hodili po kamniških ulicah, ker smo lahko ponosni z razlogom. Srečno Kamnik in srečno Slovenija!«

 

Prireditev so s kulturnim programom obogatile članice in člani Mestne godbe Kamnik pod taktirko Martina Dukariča ter Združeni kamniški pevci in recitatorji. Za preplet misli je poskrbela Pavla Zabret.

Župan Marjan Šarec, slavnostni govornik, glavni podčastnik 1. brigade Slovenske vojske, praporščak Iztok Racman in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB Matevž Košir pa so ob taktih Mestne godbe Kamnik k spomeniku revolucije simbolno položili venec in se skupaj z zastavonošami in ostalimi cenjenimi gosti tako poklonili uporu, odločnemu boju za obstoj našega naroda, naših prednikov ter počastili državni praznik slovenskega ponosa. Dan upora proti okupatorju.

Vir in fotografije: Občina Kamnik