Nedvomno smo Kamničani zakorakali v marec nadvse vzpodbudno – na ta dan se je namreč med pol osmo in deveto zvečer slišalo salve smeha, ki so prihajale iz prenovljenega Doma kulture, ta pa je bil prvič v tem letu nabito poln ljudi, ki so se prepustili osebno izpovednim skečem dveh stand up komikov – Žana Papiča in Gašperja Berganta.
Led je prebil v Sežani živeči Žan Papič, ki je priznal, da svoje skeče še preverja na publiki, nakar je sproti delal kljukice, čeprav so nekateri med njimi že segali onstran dobrega okusa in bi ga privrženci politične in moralne neoporečnosti lahko proglasili za rasista in seksista. Poleg tega, da je pokazal velik potencial za sestavljanje šal, ki navdušujejo še tako zahtevno občinstvo, je s svojo iskrenostjo in specifičnim občutkom za samoironijo spretno mašil praznine, ki so se ustvarjale med posameznimi skeči, obenem pa spotoma izvedel starostno in spolno analizo pričujočega občinstva.
Po 15-minutnem uvodnem “preverjanju” občinstva in do kam se le-to pusti peljati, je oder zavzel Gašper Bergant, ki bi mu lahko rekli kar N’toko slovenskega stand up-a, saj mu je občinstvo zaradi hitrega govorjenja in preskakovanja iz enega skeča v drugega že kar težko sledilo. Začel je z aktualnimi razmerami v Ukrajini in predvidevanjem, da gre za njegov zadnji nastop, čemur so sledili spomini na njegovo potovanje po Omanu in Albaniji, kjer je ob stiku z drugo kulturo doživel najrazličnejše smešne situacije z lokalnim prebivalstvom. Nato se je dotaknil zabavnih situacij, ki sta jih s Papičem doživela med potovanjem po Sloveniji, ko sta v nameri, da bi preganjala ženske, pred njimi nazadnje celo bežala.
Popularni komik, ki izvorno prihaja iz sosednjih Luč, živi pa v ljubljanskih Novih Jaršah, je podobno kot pred njim Papič, prestopal meje dobrega okusa, čeprav na nekoliko bolj subtilen in “diplomatski” način – znanko, ki se je ob zemljevidu BTC-ja v strahu spraševala kako to, da zemljevid ve, kje se ona trenutno nahaja, je vzel kot primer neumnosti, ki ji ni videti para. Od BTC-ja se je premaknil k analizi trgovin, kot so Ikea, Tuš in Merkator, ki ga je proglasil za prostor upokojencev, mesto, kjer se počasi in nezanesljivo majejo sive “regratove lučke” in v katerem se tudi blagajničarjem ustavi čas, da kot v počasnem posnetku skenirajo prodane izdelke. “Zameril” se je tudi marsikateremu borcu za pravice živali (prav gotovo tudi Jadranki Juras, ki jo je eksplicitno omenil), saj je odkrito priznal, da že štiri leta laže svoje sestri, da v času njenega dopusta skrbi za njeni dve mački, v bistvu pa ju prepušča zakonu narave.
Svoje nestrinjanje je izrazil tudi z ljubljanskimi “poznavalci” medvedov, ki mu solijo pamet, da le-ti le želijo postati njegovi prijatelji in da naj se ob stiku z njimi zgolj ležerno uleže v travo in oponaša mrhovino. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi prav ta divja žival veljala za mrhovinarja …
V kritiki t.i. salonskih intelektualcev iz Ljubljane je šel najdlje pri omembi Aljoše Bagole, ki je na temo izčrpanosti napisal in tudi uspešno prodal dve svoji knjigi. Bergant se je pri tem zvedavo vprašal, kako je lahko nekdo izčrpan od kreativnega dela za računalnikom, medtem ko sta že dva njegova znanca umrla od kapi, ko sta na najhujšem soncu opravljala težja fizična dela.
Vsekakor lahko rečemo, da sta Bergant in Papič, kot izvirna stand up komika, opravila precej težaško delo, saj se mora gradivo za skeče večkrat presejati skozi kritiško sito gledalcev najrazličnejših okusov in psiholoških profilov. Zbrati material za eno uro nastopa ni lahko delo – lahko bi rekli, da mora stand up komik podoživeti vseh devet nivojev Dantejevega pekla (od tega, da pridobi samozavest na odru pa do tega, da lahko ležerno pove šalo na svoj račun ali na račun svoje družine in prijateljev), da potem na račun svojih muk zbija šale, ki se jim (ali pa tudi ne) smejijo tudi drugi.
Kamniško občinstvo, za katero lahko rečemo, da ljubi črni humor in samoironijo (kar se je pred leti izkazalo z množičnim obiskovanjem filma Zgodilo se je čisto blizu nas v Kinoteki), ima načeloma precej visoke kriterije za dober humor, vendar lahko zatrdimo, da jsta Bergant (in deloma tudi Papič) upravičila njihova pričakovanja. Vseeno upamo, da njun nastop ni bil zadnji in da se bo dvorana kamniškega Doma kulture še kdaj šibila pod težo nasmejanega občinstva …
Miša Gams
