Soparno in vroče poletno popoldne. Nekje na jugu Kamnika se usedeš v dodobra razbeljeno pločevinasto savno. Ko odpreš vrata puhne vate kot iz plavža… Daš kontakt in hitiš odpirati okna. Številke na termometru kažejo več, kot imaš številko noge. Kakšen je že recept za jajčka? V treh minutah mehko kuhana, v petih trdo. Jebi ga, da le čim prej prideš do kake sence.
Počasi, kot na paradi, se pelješ po Ljubljanski ulici. Bejba v avtu pred tabo si popravlja topeče se obrvi, vmes objavi par selfijev na FB, depilira podpazduhe in naredi požirek iz steklenice… O, bog se te usmili, pelji vsaj 40, da bo vsaj malo prepiha… Upaš, da čim prej zavije nekam h kraju. Samo, lepo prosim, ne na levo, ne na levo… Bes te plentaj, hudič babji… A moraš res vsakemu dati prednost. Stojiš pri Merkatorju in čakaš, da se pripeljejo mimo tisti, ki so pravkar štartali z bazena… Da ne bi slučajno še enkrat prijela za telefon…
Aleluja, spet se premikaš vsaj s takšno hitrostjo kot ti po čelu polzijo kapljice potu in življenje je spet lepše. Vsaj mraza ni, če že nič drugega.
Krožnik gobove juhe od opoldanskega kosila in vedro limonade si že trikrat izšvical. Dobro bi bilo nekaj pojesti. Nekaj malega. Ne moreš verjet, pred pekarno v Svetilniku, kjer imajo odličen burek, je prosto parkirno mesto, kar vzameš za božje znamenje, da se moraš ustaviti in na hitrico vzeti popoldansko malico. Sirov, špinačni, krompirjev, mesni, pizza, lazanja burek, pizza, sladoled? Ne, za sladoled je prevroče in niti najmanj te ne veseli misel, da bi ga, kot običajno, lizal s prepotene slane majice, volana, sedežev…
Bočno parkiranje in vročični šprint polža lazarja v zavetje sence in klime. Super, ni vrste. Prijazna in luštna prodajalka s tatujem vrtnice se zna, kljub vročini, hitro in dobrovoljno obrniti. Špinačni burek, košček pizze, za dobro mero še kruh, če smo že ravno tu… Plačaš, stopiš nazaj v pregreti asfaltno-betonski pekel in kljub oči slepečemu soncu opaziš, da je nekdo svoj avto, kot lokalni šerif pred vaško kafano v Čelebićih, parkiral kar sredi ceste ter, domala tik pred križiščem, blokiral cel vozni pas in te zaparkiral.
Ok, ni panike, model ravno leze iz avta, Še sreča. Presušenih ust zazevaš kot riba in izdaviš »Ej, mojster, zaparkiral si me! Zapelji malo naprej, grem ven, pa boš lahko parkiral kot človek!« Pa te tip, ki ne kaže niti najmanjšega veselja ali želje po tem, da bi se usedel nazaj v avto, kot bi kramljala v senci kake palme, zgolj pogleda in pribije nazaj. »Malo počakaj, samo sekundo. Samo po sladoled skočim!« Halo? Ne veš, a misli resno, ali se zajebava, ampak tip še nekaj zasika in povsem hladno krene naprej proti prodajalni in vstopi. Nejeverno gledaš in temperatura se v trenutku približa vrelišču. Refleksno sežeš za pas, kjer imaš k sreči obešen zgolj fotoaparat, ne pa denimo rotvajlerja, ginekološkega stola, gasilskega aparata, mačete, klešč za puljenje zob, minometa, metalca plamena…
Ej, saj razumem, tebi je tudi vroče, ampak, hudiča, tamle, dva avta naprej, je prosto parkirno mesto! Sam se ti z veseljem umaknem, da ne boš oviral prometa, ali pa, usedi se v avto, zapri šipe, počakaj. Ti sam častim sladoled. Magari pet kepic. Ti ga prinesem v avto, vsako kepico posebej, vmes si vzamem čas za izbiranje okusov, degustacijo, klepetanje s prodajalko, preštevanje drobiža, te pridem dvakrat vprašat, če bi morda še čokoladne mrvice, smetano, češnjico na vrhu, prtiček, slinček… Vse kar hočeš, samo da ti ugodim…
Veselje nad fotografiranjem možakarja, brez sladoleda, privabi nazaj na sonce. Še nekaj zagodrnja v smislu fotografiranja in tega, da človek še po sladoled ne more skočiti, obenem pa s sovoznikove strani šari po avtu. Najbrž je pozabil denarnico, ampak volje do tega, da bi se umaknil, pa še vedno ne kaže.
Vzratno ogledalo, rikverc, kante za smeti se malce potresejo… Nič hujšega, bo šlo, prostora bo za silo dovolj, če ne so pa tam nekje v predalu kupončki… Ok, zadaj ni nikogar, spredaj k sreči tudi ne, širok lok na nasprotni vozni pas – polna črta oprosti…
Spet pihlja in upam, da model uživa ob svojem sladoledu… Po možnosti v spremstvu kakega komunalnega redarja, policista, črevesnih vetrov, okusu salmonele, sončarice…
Mene je namreč apetit, kljub dobremu bureku in pici iz Svetilnika, tudi zaradi zgroženosti nad samim seboj, žal minil.
