Kdor je v torek zvečer zajadral v Tuštanj, mu je pot najbrž prekrižal le kak ženitvovanjsko razpoložen moravški maček, saj je bil dobršen del tamkajšnjih prebivalcev v gosteh Pri planinskem orlu, kamor je Podokničar, poleg ansambla Svetlin, povabil tudi vokalno zasedbo Oda in člane Društva krajanov Zgornji in Spodnji Tuštanj.
Že sam pogled v restavracijo gostilne Pri planinskem orlu je bil zanimiv, saj je skorajda spominjal na strogo samostansko ureditev, kajti eno omizje so zasedala sama luštna dekleta in žene v zlato-rumenih barvah, drugo pa jezuitsko črni in prešerno razpoloženi fantje. Ampak vzdušje ni bilo prav nič meniško, kajti eden izmed prisotnih je Podokničarja precej pobaral, če se na koncu oddaje tudi kaj pleše, kajti za ples primernih plesalk je več kot dovolj.
Ampak na ples je bilo treba še malo počakati, kajti Podokničar je najprej temeljito izprašal člana ansambla Svetlin, brata Aleša in Andreja Svetlina, ki sta prišla predstavit delo in ustvarjanje ansambla, ki slovi po odličnih glasbenikih, katerim se ima marsikateri slovenski ansambel zahvaliti, da so sploh prišli do kakega posnetka, ki bi ga sami, brez pomoči Svetlinov, bolj težko spravili skupaj.
Andrej in Aleš Svetlin sta Podokničarju sicer zaupala nekaj zabavnih podrobnosti iz njihovih glasbenih pohajanj, se pa vendarle nista hotela, vsaj ne pred kamerami, preveč razgovoriti o številnih prilikah in neprilikah, tako da je moral Podokničar podatke in zgodbe na trenutke iz njiju vleči skorajda s kleščami. Zdelo se je, kot da sta zavzela frajersko držo vaškega playboya, ki ga njegovi šank pajdaši sprašujejo o njegovi zadnji »poskočnici«, on pa na njihova vprašanja, v strahu, da ne bi slučajno izdal kake nerodnosti, noče odgovarjati ne z da, ne z ne. To je starejšo gospo, ki redno spremlja Podokničarjevo oddajo, vznejevoljilo do te mere, da je naslednji dan izjavila, da sta bila “Svetlina” visoka oz. zoprno vzvišena, čeprav naj bi bil Andrej drugače prav čeden za pogledat. Nič hudega, glasbenika sta vseeno odlična, bomo pa vedeli za drugič, da je Svetline bolj zabavno poslušati, ko igrajo, kot pa, ko govorijo.
No, sicer je bilo precej bolje, ko so kamere ugasnile, saj se je, na uho prikupne maskerke, ob večerji precej razvneto razgovoril predvsem Aleš, tako da ni dvakrat reči, da ni maskerka, od vsega (neuspešnega) pihanja na dušo, staknila tudi kakega prehlada.
Prav lepo pa so zapele članice vokalne skupine Oda, ki je bila ustanovljena pred 35-imi leti, kot dekliški pevski zbor Kulturnega društva Tine Kos iz Moravč. V letih obstoja skupine se jih je v njej zvrstilo že prek sto pevk, trenutno pa v skupini prepeva 13 članic, ki prepeva najrazličnejše glasbene zvrsti, od klasičnih zborovskih pesmi, do zabavne, ritmično-duhovne, do narodno-zabavne glasbe. Ne nastopajo pa zgolj v domači Moravški dolini, ampak tudi širom Slovenije. V glavnem prepevajo iz veselja do glasbe in medsebojnega druženja, to pa so izrazile tudi na dveh kasetah in treh zgoščenkah, glasbeni program njihovih nastopov in koncertov, pa sestavljajo priredbe, ki jih piše njihov odlični mentor ter vodja in ustanovitelj skupine Milan Kokalj, ki je dejavnost skupine Oda tudi na kratko predstavil.
Tokratni nastop vokalne skupine Oda sta pospremila Andrej Gaberšek na kitari in Marjan Urbanija na orglicah, večer pa seveda ni minil brez obveznega napeva »Moravče so najlepše«.
Da so Moravče najlepše radi zapojejo tudi v Tuštanju, bodisi Zgornjem, bodisi Spodnjem, kjer imajo Društvo krajanov Zgornjega in Spodnjega Tuštanja, ki vsako leto organizirajo odmevno praznovanje prvega maja, ki v Tuštanj vsakič privabi veliko število obiskovalcev. Delo Društva krajanov je na kratko predstavil predsednik društva Franci Cerar, pogovor pa seveda ni minil brez vabila na letošnjo prireditev, ki bo znova minila v znamenju zanimivega in bogatega programa.
Da pa se bo Podokničar lažje prebil prek njihovih gričev, pa so mu člani društva podarili tudi umetelno pohodno palico, ki mu bo prišla prav vsaj na stara leta.
Z drvmi in drugimi lesenimi rečmi, si je dal tokrat opraviti tudi Krčmar, ki se je prelevil v Velikoplaninskega ključarja, saj je s seboj privlekel svojevrstno posebnost planine – lesene ključavnice, ki bi bile po njegovem mnenju kot nalašč za zaklepanje vrat našega parlamenta, saj takšno ključavnico lahko načne zgolj lubadar. Se bojimo, da bi se na vratih parlamenta ne obnesla prav dobro, saj je tam najti kar precej hujše zalege od legla lubadarjev.
Z lubadarjem, pa zagotovo nima težav kuharski mojster Janez Uršič, kajti jedi, ki jih pripravlja niso prav nič »lesene«, niti nimajo okusa po »žaganju«, kot se rado primeri kakemu manj spretnemu kuharju. Janez je, kot vedno, tudi tokrat pripravil kopico izvrstnih in izjemno okusnih jedi, ki so jih, kot zelena nit, povezovali beluši oz. šparglji, katerih sezona se je ravno dobro začela.
Na čarobni mizici rubrike »njami-njami« so se tako znašli tlačenka, gratinirani šparglji, pečen kozliček, nadevani paradižniki, orada, svinjska ribica, pljučni file v omaki iz špargljev, kot že rečeno, pa so vse skupaj, vsako jed po svoje, povezovali šparglji, ki so bili na različne načine dodani jedem. No, edino v zavitku jih ni bilo, ampak Janez bi zagotovo znal narediti tudi špargljev zavitek. Prav zares, njami-njami.
Ponovitev oddaje bo na TV Golica predvajana v soboto ob 20. uri, prihodnji torek, pa bodo družbo Podokničarju delali člani ansambla Pogum ter člani Folklorne skupine Kamnik.
To bo spet veselo!