V mesecu februarju je obletnica dogodka, ki je zaznamoval jugoslovanski in slovenski šport. Namreč 8. februarja 1984 so v Sarajevu slovesno odprli 14. zimske olimpijske igre, ki so trajale do 19.2. Tudi Kamničani smo na igrah imeli svoje predstavnike in sicer Tatjano Smolnikar Škorjanc, Andreja Laniška in Blaža Lomovška, Ivan Sušnik pa je nastopil kot predtekmovalec. Na ostalih Zimskih OI so kot športniki nastopili še naslednji predstavniki iz Kamnika: trikrat Andreja Mali, dvakrat Boštjan Lekan, Rok Benkovič, Matjaž Kladnik, Lovro Planko.
Na igrah v Sarajevu je iz 49 držav sodelovalo 1.272 športnikov, 998 moških in 274 žensk. Pomerili so se v 10 panogah in v 39 disciplinah. Tedanjo Jugoslavijo je zastopalo 60 moških in 13 žensk. Od tega večinoma iz Slovenije in sicer 43 moških in 9 žensk.
Sarajeva si žal ne bomo spominjali le po velikem športnem dogodku, temveč tudi po kasnejši tragični usodi mesta prireditelja ZOI. Ob priložnosti 40. obletnice največjega športnega dogodka v zgodovini nekdanje skupne države in ne le te, večino jugoslovanskih udeležencev sarajevskih iger so tvorili športniki in športnice iz Slovenije, so Muzej športa in Olimpijski komite Slovenije pripravili razstavo in druge dogodke v spomin na Sarajevo ’84.
Tatjana Smolnikar Škorjanc se spominja, da je njen prvi trener in tisti, ki jo je postavil na tekaške smuči, bil pokojni Peter Lanišek, ki jo je spremljal tudi na ravni reprezentance, glavni trener pa je bil Janez Mlakar. Pred igrami je bilo vse podrejeno športu: hrana, počitek, druženje, študij.
Najprej je nastopila v teku na 5 km. Ker je imela številko 1 in je naletaval sneg jo je skrbelo, kako bo utirala smučino v novozapadli sneg. A se je spomnila besed svojega trenerja Petra, ki je ob odhodu na tekmo v Sarajevu dejal: »Morda ne bo šlo vse kot po maslu, morda bodo okoliščine neizprosne, a ti si tam. Naredi vse kar je v tvoji moči, ostalo se bo uredilo samo«. Na tekmah je dosegla 44. mesto na 10. km in 45. mesto na 5. km . V štafeti so bila dekleta 10.
Olimpijske igre so sanje vsakega športnika, zato je bila ob izboru vznesena, imela je tudi občutek bremena odgovornosti in tudi zahvale, danes meni, da gre za velik Božji dar. Tudi izbor je bil korekten, odločal je skupek izbirnih tekem. Iger se spominja tudi po gostoljubnosti, prijaznosti in srčnosti tamkajšnjih ljudi. Ne le Sarajevo, celotna Jugoslavija je dihala z OI, še posebej Slovenci kot narod smučanja. To ji še danes najbolj ostaja v spominu. Spominja se tudi, kako so bili veseli ob srebru Jureta Franka, ne glede na narodnost, jezik, meje, religijo. Iskreno so se veselili uspehov drug drugega. Kar se je zgodilo kasneje v Sarajevu, si ni predstavljala niti v najhujših sanjah.
Andrej Lanišek poudarja, da je poleg očeta temelje tekaškega teka in biatlona v Kamniku postavil tudi Ivan Podgornik, Pavel Lanišek in Smolnikar Franc. Začeli so s tekom in kmalu osvojili več naslovov državnih prvakov. Tedaj so bili med najboljšimi Andrej Lanišek, Zvone Kemperl, Franc Pogačar, Milan Sedušak in drugi. Na tekmi na ZOI, prizorišča za tek in biatlon so bila na Igmanu, je sicer dobro tekel, več problemov je imel s strelskimi nastopi. Na 10 km je bil 49. na 20 km pa 41. med več kot sto tekmovalci. Nastopil je tudi v štafeti. Tudi sam je mnenja, da so OI najvišji cilj vsakega športnika. Gre za nastop, ki ga ni mogoče primerjati z drugimi tekmami, čeprav je nastopil tudi na petih svetovnih prvenstvih. Gre za nekaj posebnega, izjemnega. Današnji nastopi naših športnikov, ki osvajajo olimpijske medalje so izjemni, tedaj je bila uvrstitev med 10 sanjski uspeh. Tudi Andrej poudarja gostoljubnost, prijaznost, ustrežljivost ob vsaki priložnosti. Kot zanimivost pove, da je vsak reprezentant poleg kritja stroškov namestitve in prehrane prejel dnevno 5$ za priboljške. Drugih prejemkov ni bilo, tudi za zmage ne. Andrej je nekaj let deloval tudi kot trener biatlona, njegova varovanca sta bila tudi brata Velepec. Kasnejša dogajanja v BiH in Sarajevu so ga prizadela in so žalostna in tragična. Poudarja, da so bili v Kamniku vedno talenti za tek in biatlon in upa, da se bo našel nekdo, ki bo oživel delovanje kluba. V zadnjem času sta se izkazala Primož Pančur, posebej pa Lovro Planko.
Blaž Lomovšek je bil hokejist Slavije, Olimpije, Partizana, Medveščaka, večkrat je bil državni prvak in je bil 2008 sprejet v Slovenski hokejski hram slavnih. Na ZOI 1984 je nastopil na hokejskem turnirju. Jugoslavija je pravico nastopa dobila kot gostitelj olimpijskih iger. Hokejisti so se pomerili z vrhunskimi ekipami, zato večjih možnosti za uspeh niso imeli. Na koncu je reprezentanca, ki jo je vodil Štefan Seme, zasedla 11. mesto med 12 reprezentancami. Na petih tekmah je enkrat zmagala, s 5:1 je bila boljša od Italije. Blaž se posebej spominja tekme v nabito polni dvorani Zetra. Pred 9.000 gledalci jih je premagala Sovjetska zveza z 9:1, ki je na koncu osvojila zlato. V ekipi Rusov so nastopili legendarni asi, kot so vratar V. Tretjak, V. Fetisov, S. Makarov. Blaž je označil igre za nepozabne, spominja se jih po izjemnem vzdušju tako na prizoriščih, kot tudi izven njih. Seveda tudi njega žalostijo kasnejša dogajanja ob razpadu nekdanje države.
Spomin na igre naj bo priložnost, da se zahvalimo športnikom za njihov trud, treninge, napore, ki so jih vložili v šport in nam lepšali vsakdanjik. Zahvala naj velja tudi vsem ostalim, večinoma Slovencem, ki so bili med organizatorji in igre umestili med neizbrisen pečat športne zgodovine.
Zapisal Jože Arko
