Pred 80. leti, 30. junija 1942, so Nemci na Trgu talcev v Kamniku obesili 8 talcev, med njimi tudi 3 člane takratne Gorske reševalne službe.
Zbrane na spominski slovesnosti je v pozdravnem nagovoru uvodoma nagovoril Igor Kanižar, predsednik ZB NOB Kamnik, ki je dejal: “Spoštovane tovarišice, tovariši, gospe in gospodje, sedeminsedemdeset let je minulo, od kar se je končala nerazumljiva, nepravična in kruta II. Svetovna vojna, ki je vzela mnogo nepotrebnih in nedolžnih žrtev. Spomin na junaštvo naših ljudi v boju proti okupatorjem in mučeniške smrti, je še kako živ in prav je, da ga nikoli ne pozabimo, poskrbeti pa moramo, da njihovo trpljenje ne bo zaman. Včasih se zdi kot, da dogodke, ki so zaznamovali morijo in grozote iz tistega obdobja, zavestno odrivamo, ker pozabljamo, da so te vrednote pomembno izročilo naših prednikov, ki so slovenski narod iz naroda hlapcev naredili svoboden, samostojen narod, pozabljamo, da moramo te vrednote negovati in jih izročati ter z njimi seznanjati potomce, ker bodo samo te vrednote ohranile narod. Spomin na vse to naj nam bo v opomin.
Na tem mestu smo danes zbrani z namenom, da se spomnimo dogodka izpred 80 let, ki se je zgodil prav tukaj na današnji dan leta 1942, pa tudi zato, da se spomnimo in s svojo prisotnostjo obsodimo podobne morije, maščevalne ukrepe, ki jih je okupator s podporo domačih izdajalcev izvajal na številnih moriščih širom Slovenije. Namen današnje svečanosti je tudi v tem, da skušamo iztrgati iz pozabe pomemben in za Kamnik eden bolj tragičen in boleč dogodek v njegovi zgodovini. Do konca vojne je bilo na zasedenem območju Slovenije po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ustreljenih s strani nemškega okupatorja 2860 talcev, italijanski okupator pa je v Ljubljanski pokrajini ustrelil 146 talcev, torej skupaj preko 3000 ljudi. Streljanje talcev je skrajna oblika maščevanja nad nedolžnim civilnim prebivalstvom v povračilo za akcije odporniškega gibanja in velja v mednarodnem pravu za vojno hudodelstvo. Od osvoboditve leta 1945, do osamosvojitve v letu 1991, častimo Republiko Slovenijo kot državo, o kakršni so sanjali številni borci in civilisti, aktivisti, izgnanci in talci druge svetovne vojne. Sanje partizanov so dokončno postale resničnost po zaslugi Teritorjalne obrambe, milice, civilne zaščite, narodne zaščite in premnogih državljank in državljanov na barikadah osamosvojitvene vojne. Slovenija je majhna država in nikoli ne bo velesila, je pa lahko velika po znanju in razvoju tehnologij. Samo tako bomo zagotovili prihodnost mladim in dostojno starost starejšim. Bodimo ponosni na zgodovino in ponosni na svojo domovino. Včasih res ni mogoče taka, kot si želimo, pa vendar je še vedno naša domovina. Slava vsem, ki so padli za svobodo.”
V nadaljevanju pa je udeležence nagovoril tudi župan Matej Slapar. Povedal je: “Spoštovani člani Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, KO NOB Kamnik Center in člani Gorske reševalne službe Kamnik, svetnice in svetniki, drage gostje in gosti. 30. junij 1942 – tega dneva se spominjamo kot grozodejstva, katerega so Nemci prav tu, na tem mestu, kjer danes stoji Spominska fontana, zagrešili nad osmimi talci, med njimi tudi tremi člani takratne kamniške Gorske reševalne službe. Morda veliko meščanov ne ve, da to ni samo običajna fontana, ampak je fontana, ki nosi sporočilo tragičnih dogodkov druge svetovne vojne na kamniškem. Nekateri starejši kamničani pa povedo, da se tragičnega dogodka še spominjajo. Avtor tega spomenika je pokojni arhitekt Bojan Schlegel, fontano pa so postavili leta 1972. Spomenik je vpisan v registru kulturne dediščine in je razglašen kot spomenik lokalnega pomena. S postavitvijo fontane pred točno 50. leti smo dobili tudi prostor spomina prepojenega z grenkimi življenjskimi usodami. Spominska fontana še naprej živi kot spomin na pretekle dogodke. Zato velja opomniti, da se do tega objekta ohranja globoko spoštljiv odnos. V ta namen so bila v lanskem letu zaključena obnovitvena dela na tem spomeniku (čiščenje, obnova črk, obnova napisa na posodi fontane, zamenjani so bili reflektorji v posodi fontane in kovinski izlivniki na vrhu fontane). Spomenik naj nam ne bo samo simbol trpečih žrtev, ampak naj tudi vse žive nagovarja k medsebojnemu razumevanju, miru in spravi. Mir pa je temeljna vrednota človeškega življenja. Zares razumemo ga šele, ko vidimo vojna grozodejstva. Zanj pa si moramo prizadevati vsi. In če se iz zgodovine nismo ničesar naučili, se nam lahko le ta ponavlja. Naj nam bodo takšni dogodki v spomin in opomin, da se takratne grozote ne bi nikoli več ponovile. Z današnjo spominsko svečanostjo in položitvijo venca k spomeniku priznavamo trpljenje vseh osmih talcev oziroma žrtev in tudi njihovih svojcev. Zahvaljujem se organizatorjem, članom Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik, članom KO NOB Kamnik Center in članom Gorske reševalne službe Kamnik, da so prepoznali pomembnost današnjega obeleženja trpljenja in junaštva naših prednikov. Naj zaključim s citatom francoskega pesnika Remya de Gourmonta, ki pravi : »Domovino sestavljajo mrtvi, ki so jo ustanovili, in tudi živi, ki jo nadaljujejo.«
Slavnostni govornik, član Gorske reševalne službe Cene Griljc pa je ob tej priložnosti dejal, da kraj fontane na Trgu talcev imenuje kraj hudega zločina, saj je kot osem letni deček dogodek obešanja osmih talcev doživel na lastne oči. Povedal je, da se tisti čas o tem dogodku oziroma zločinu med ljudmi ni govorilo. Kot otrok je obiskoval Mekinjsko osnovno šolo in tisti dan jih je nemški oficir povabil v mesto po nove uniforme. Med potjo v mesto jih je silil peti nemško pesem. Ko so se ustavili na Trgu talcev, so bili otroci prisiljeni gledati grozečo podobo zločina na mestu današnje fontane. Vrnili so se nazaj v šolo, kjer je oficir otrokom izrekel nekaj grozilnih besed, tako da otroci doma niso upali pripovedovati o dogodku, kateremu so bili priča tisti dan v mestu.
Naslednji dan ga je njegova mama peljala do Podgorce z namenom izraziti sožalje staršem enega izmed obešenih mladeničev oziroma talcev. Oče pokojnega mladeniča je Ceneta prosil, da ga popelje na kraj v mesto, kjer se je zločin zgodil. Gospod Griljc je pojasnil, da je hvaležen, da je lahko javno opisal dogodek iz časa druge svetovne vojne, saj se o njem ni veliko govorilo. Ob koncu je poimensko navedel tudi vseh osem obešenih talcev, saj se jih do sedaj ni omenjalo.
To so bili: France Erjavšek (22 let) iz Županjih njiv, Zorko Rebernik (21 let) iz Podgorice, Anton Balantič (42 let), Franc Jeras (31 let) iz Stahovice, Karel Kregar (26 let) iz Kregarjevega, Miha Preklet iz Stahovice, Julij Osenar (22 let) iz Vrhpolja in Janez Grabnar (41 let) iz Nevelj.
Gospod Cene Griljc je k besedi povabil tudi njegovega prijatelja Franceta Primožiča, ki je nazorno opisal strah in grozo, ki jo je doživljal, ko se je kot sedemnajstletni mladenič odpravljal na delo v Titan in bil priča prizoru zločina nad talci.
Predstavniki organizatorjev spominske svečanosti so položili venca k spomeniku.
Spominsko svečanost je povezoval Goran Peršin. Za kulturni program pa so poskrbeli člani Moškega pevskega zbora Radomlje pod vodstvom Primoža Leskovca in Goran Peršin z recitiranjem pesmi Karla Destovnika Kajuha.
Besedilo in fotografije: Občina Kamnik
