Če so se nam lani tradicionalne spomladanske priprave izmuznile za en teden, so šle pa letos skozi šivankino uho. Je pa res, da je marsikoga odvrnila vsa administracija in stroški testiranja za prehod meje in število udeležencev niti slučajno ni doseglo nekdanjih 100, ampak se je v zadnjem tednu skrčilo iz 75 na 25. Toda tistim, ki so bili pripravljeni zložiti nekaj papirjev, pa ni bilo žal, saj so resnično prišli na svoj račun.
Jutranjem plavanju v hotelskem bazenu je po zajtrku sledil dopoldanski tek na obali morja, oboje je trajalo po dobro uro in po kosilu kaj kmalu tudi popoldansko kolo. Le to pa je bilo iz dneva v dan različno, kajti Novigrad z okolico ponuja res pester izbor ali ravninskega ali ”planinskega” kolesarjenja. In glede na to, da so v Istri odprte terase, je bil ponavadi kak gorski cilj posvečen obisku terase na obzidju starodavnih mest in pavze na njej ter, seveda, kava na Grožnjanu, pivo na Motovunu ali ocvrte miške na Oprtalju, da Vrsarja, Vižinade, Buzeta ali Kanfanarja ne omenjamo. Od 70 do 120 km se je nabralo vsak dan in tistim, ki so bili na pripravah 9 dni, se je seštevek kilometrov približal 1000, premagani višinski metri pa 10.000.
Hotelske usluge so bile na najvišji ravni z vsemi previdnostnimi ukrepi, kot so maske, razdalja, izbor in deljenje hrane v restavraciji preko stekla, mize gostov razmaknjene. Da je bilo vse ok, pove dejstvo, da smo bili ob testiranju za prestop meje nazaj v Slovenijo vsi negativni. Ampak s polno vrečo pozitivnih spominov.
Miro Kregar
