Praznovanja o času osamosvojitve navadno »postrežejo« z odpiranjem razprav in polemik, navadno predvsem, kdo je pomembnejši in kdo bolj zaslužen za uspehe tedanjega časa.
Srečanje, ki je bilo v začetku junija na Turistični kmetiji Trebušak na Ravnah, ni imelo tega značaja. Šlo je zgolj za ponovno druženje ljudi, ki so po oddaji orožja v občini Kamnik v maju 1990 opravili nalogo, ki jim je bila zaupana. Ob tem poznajo in se zavedajo vrednosti skupnega prispevka vseh ostalih udeležencev in akterjev osamosvojitve na različnih področjih in ravneh delovanja.
Organizacijo MSNZ je vodil načelnik Boris Zakrajšek, ki je bil tudi gostitelj druženja. Ob tem je poudaril: »Manevrska struktura narodne zaščite je bila ustanovljena maja 1990, več kot leto dni pred spopadi z JLA. Tedaj se še ni vedelo kam in kako se bodo stvari odvijale. Prav zaradi tega so bile tedanje odločitve zelo pomembne. Vsem, ki ste sodelovali v projektu narodne zaščite gre vse priznanje za pogum, ki ste ga izkazali, da smo v občini Kamnik lahko ponovno organizirali vojaške enote. Danes, po 27 letih so se stvari povsem spremenile, družbene razmere so drugačne, tudi na področju domoljubja.«
Tedanja osnovna naloga MSNZ je bila ponovno pridobiti orožje ter kadrovsko in organizacijsko vzpostaviti delovanje vojaških enot v občini Kamnik. Operativne naloge so izvedli: Arko Jože, Žavbi Pavel, Kuzma Danijel, Rajgelj Tomaž, Zore Rudi, Zupančič Božo, Kvas Igor, Brozovič Igor, Križelj Ciril, Potočnik Franc in Baloh Rudolf.
Zaradi tedanjih razmer je bilo potrebno na novo pridobljeno orožje in opremo skladiščiti na tajnih lokacijah, v gospodarskih poslopjih naslednjih družin: Poljanšek iz Zgornjega Tuhinja, Šimenc iz Stebljevka, Urankar iz Snovika, Pestotnik iz Pšajnovice, Žavbi iz Vasenega, Žibert iz Rakitovca, Drolc iz Golic in Frontini iz Volčjega Potoka.
Druženje, obujanje spominov je bilo prijetno. Skupni imenovalec razmišljanj pa se odraža v mnenju Marjana Poljanška: »Sprejem orožja je potekal v časih, ki so bili negotovi. Ni se vedelo, ali bo projekt samostojnosti Slovenije uspel. O tem ali bomo sprejeli orožje ali ne, nismo veliko razmišljali, enostavno smo ga sprejeli, ker smo se hoteli upreti agresivni politiki ter verjeli v lepše in boljše čase. Žal se niso povsem uresničili, predvsem na področju odnosov med ljudmi. Danes se nekako izgublja občutek za skupnost, složnost, tovarištvo.«
Zapisal: Jože Arko
Foto: Ciril Križelj
