Kamničan Franc Primožič, radoživ in bistroumen stoletnik in nekdanji inštruktor vožnje, je še vedno aktiven voznik, navkljub številnim prevoženim kilometrom pa še ni bil nikoli kaznovan za kak prometni prekršek.
Franc Primožič, ki je v petek, 9. 8. 2024, napolnil častitljivih 100 let je zagotovo občudovanja vreden človek, katerega raznolika in marsikdaj ne ravno lahka življenjska zgodba bi lahko služila tudi kot navdih za zanimiv roman ali film, njegova vitalnost in aktivnost pa sta bržkone za vzgled tudi pol stoletja mlajšim.
Navkljub svojim častitljivim letom je Franc namreč še vedno zelo dejaven, saj je aktiven pohodnik, telovadec, kolesar, smučar in nenazadnje tudi voznik, kot eden izmed soustanoviteljev Avto-moto društva Kamnik in nekdanji inštruktor vožnje, pa zna marsikaj kritičnega utemeljeno povedati tudi o današnji, marsikdaj slabi cestno prometni (ne)kulturi.
Franca Primožiča, najstarejšega člana društva AMD Kamnik, ki bo prihodnje leto praznovalo 80-let delovanja, so se na njegov rojstni dan spomnili tudi v Avto moto društvu Kamnik ter mu v prostorih društva pripravili skromen priložnostni sprejem, ki so se ga udeležili predstavniki Avto-moto zveze Slovenije in kamniški župan Matej Slapar.
Predsednik AMD Kamnik Emil Grzinčič, generalni sekretar AMZS Davorin Smodiš ter župan Matej Slapar so se Francu Primožiču iskreno zahvalili za njegov prispevek ter mu zaželeli še obilo zdravja in aktivnih let, nato pa skupaj z zbranimi z zanimanjem prisluhnili njegovi življenjski ter vozniški zgodbi.
Kot je povedal Franc Primožič se je z avtom prvič peljal leta 1941, ko ga je gestapo, kot najstniškega aktivista, iz Titana najprej peljali v Mekinje, kjer je bil zapor, zgodba pa se je kasneje ponovila še dvakrat, ko so ga, med drugim, peljali tudi v gestapovsko mučilnico, ki je bila v tistem času v stavbi nasproti občine.
Kasneje se je z avtom, tokrat tudi kot voznik, srečal kot mobiliziranec v nemško vojsko, kjer se je med šolanjem za diverzanta izšolal tudi za voznika. Iz nemške vojske je prebegnil k sovjetskim partizanom, leta 1944 pa se je pridružil partizanom, kjer je postal voznik in poveljnik tanka, s katerim se je proti koncu vojne domala vrnil v domače kraje.
Leta 1948 je bil, kot takrat že izkušen voznik, poklican v Smodnišnico, po demobilizaciji pa se je pridružil ekipi prve kamniške avto šole, ki je izobraževala povojne generacije voznikov.
Kot zanimivost je Franc, ki je s seboj na srečanje prinesel tudi učbenike, inštruktorske pripomočke in svoje vozniške izkaznice, omenil, da je bilo v tistih časih izobraževanje za voznike brezplačno do 200 kilometrov. Če je bodoči voznik morda potreboval še nekaj več vožnje, pa je za razliko moral nekaj malega doplačati.
Kljub njegovim bogatim vozniškim izkušnjam, pa mora tudi Franc Primožič, kot vsi starejši vozniki in voznici, za podaljšanje veljavnosti vozniškega izpita, svoje vozniško znanje in sposobnosti dokazovati vsakih nekaj let. In če je to večini starejših voznikov in voznic v breme, sam pravi: »Ne mi zameriti, ampak to (običajno) podaljšanje, je zame otročarija. Da se pelješ od (kamniškega) zdravstvenega doma do Pod skalce in nazaj… Sam grem na Vransko, kjer me »matrajo« eno uro in pol. Zdaj, ko sem vozniško podaljšal, sem na to ponosen. Ne mi zameriti, ampak povem tako kot mislim in za tem stojim.«
Je pa Franc Primožič obenem še dodal, da ga vsakodnevno doživljanje na cesti žalosti, saj veliko voznic in voznikov ne upošteva cestno prometnih predpisov. »Skoraj vsak dan sem na cesti, vendar vozniki ne poznamo ne črte, ne zebre, pa tudi rdeče luči ne…«
Bržkone tudi zaradi tega, ker Franc Primožič, ki je najbrž voznik z najdaljšim vozniškim stažem v Sloveniji, kljub velikemu številu prevoženih let in kilometrov, v svojem življenju še ni bil kaznovan za prometni prekršek.
Francu Primožiču, nadvse vitalnemu stoletniku in preudarnemu vozniku, želimo še mnogo zdravih, varnih in aktivnih vozniških let!
