Ognjena različica uklete kamniške grofične Veronike, ki v družbi svojih dveh zmajev nekje pod malograjskim hribom še vedno čaka na svojega odrešitelja, je v intimno svečavo tokrat odela Šutno.
Sinoči so Šutno, namesto običajne javne razsvetljave, razsvetlili plameni stotine sveč in svečic, ki so, v navdušenje precejšnje množice obiskovalcev, s svojimi hipnotičnimi plameni pričarale čisto posebno, domala čarobno predpraznično vzdušje.
Ognjena Veronika se je v minulih letih na svoje tradicionalno ognjeno popotovanje podala že na različne konce našega mesta; iz Malega gradu je šla v Kršmančev park, potem na Zaprice in v Katzenberg ter v samostanj Mekinje, letos pa se je ob ognju pogrela na Šutni, kjer bi, glede na ambient in odzive tamkajšnjih prebivalcev, predvsem pa res številnih obiskovalcev, morebiti utegnila dobiti kar stalno domovanje.
Glede na videno in doživeto pa najbrž bi ne bilo prav nič narobe, če bi svoje igrive lučke na Šutni prižgala tudi kako poletno noč, denimo ono najkrajšo kresno noč, ko se ob kresi dan prevesi.
