Svetniki so soglasno potrdili kamniško proračunsko „miklavževno“ za leto 2020

Zgolj dan pred prvo obletnico županovanja je županu Mateju Slaparju, ki je kot kamniški župan prisegel na današnji dan pred letom dni, na včerajšnji seji Občinskega sveta Občine Kamnik, uspelo skozi svetniško sito spraviti že drugi občinski proračun v njegovem kratkem županskem mandatu.

Četudi je proračun Občine Kamnik za leto 2020 v večji meri podoben nekakšni krpanki, ki bi jo bilo bržčas moč obesiti kar med vezenine kamniških vezilj, ki trenutno krasijo občinske hodnike, saj je »okrašen« tudi z vrsto nesmiselnih in populističnih proračunskih „cvetk“, le-tem bomo nekaj več pozornosti namenili kdaj drugič, so svetniki in svetnice županov predlog proračuna, ki je bil v drugem branju deležen le nekaterih kozmetičnih popravkov, soglasno sprejeli s 26 glasovi za.

Tekom presenetljivo umirjene svetniške razprave, kar kaže na to, da je vsakdo izmed svetnikov v proračunu za prihodnje leto vendarle našel vsaj kak „bombonček oz. krpico“, so svetnice in svetniki domala v en glas ponavljali, da je proračun brez velikih in dolgoročnih projektov, postavke pa so povečini zgolj nekakšna „miklavževna“, ki pa so jo vseeno in brez kakih večjih ugovorov oz. protestov, kot vrečko v kateri je več rožičev in kislih mandarin kot čokolade, vseeno sprejeli oz. pogoltnili.

Soglasno sprejetje proračuna za leto 2020 si lahko župan Matej Slapar, ki mu sicer zagotovo ne moremo očitati pomanjkanja pridnosti, zagnanosti ter priljudnosti, kot značko priznanja ali praznični pušeljc, veselo  zatakne za klobuk svojega županovanja, saj gre nenazadnje za prav lep dosežek. Vseeno pa najbrž ne bo mogel oz. smel prav dolgo praznovati. V isti sapi s čestitko mu namreč lahko, s cinično davkoplačevalsko nehvaležnostjo, navržemo tudi pomanjkanje dolgoročne vizije in idej, predvsem pa izogibanje oz. prelaganje reševanja konkretnih občinskih problemov.

Po letu dni županovanja občani od svojega župana, ki smo mu v njegovem prvem, „vajeniškem« županskem letu potrpežljivo in prizanesljivo prizanašali, občasno pa celo (po)gledali skozi prste, najbrž že lahko upravičeno pričakujemo, da se bo slednjič začel konkretno spopadati tudi z največjimi in najpomembnejšimi oz. najbolj ključnimi občinskimi problemi, predvsem pa, da ne bo zgolj z gladenjem in likanjem vzdrževal ter lepšal obstoječega stanja, ampak bo končno začel sprejemati tudi kake konkretne odločitve in ukrepe, čeprav se utegne s tem komu tudi zameriti. Bodisi kakemu vplivnemu posamezniku, bodisi takšnim in drugačnim lobijem, ki jim je, četudi na račun vseh občanov in občine, mar le lastnih interesov.

Pričakovati je bilo, da bo župan Matej Slapar v prvem letu županovanja poskusil pomesti in pobrisati vsaj nekaj prahu in pajčevin po občinski hiši, kjer je v precejšnjem razsulu vsaj nekaj oddelkov, ki bi bili, že zaradi medsebojnih odnosov in v dobrobit učinkovitejšega dela, že zdavnaj potrebni temeljitega zračenja in privzdigovanja ter iztepanja preprog, tako pa si še najbolj trdovratno zdraharski občinski pajki oz. pajkovke, leto dni po zamenjavi občinske oblasti, zgolj veselo požvižgavajo ono Severino pesem: »Kakor da se nič ni zgodilo«.

Župan Matej Slapar ob prvem nagovoru po zaprisegi 19. 12. 2019

Če k temu dodamo še stanje na območju nekdanje smodnišnice, ki je, zaradi nojevskega obnašanja župana in občine, ki vse bolj popušča kapitalskim lobijem ter se ne zna odločno postaviti v bran interesov občine in občane, še slabše, kot pred letom dni, neznansko mečkanje in reševanje povsem zavoženega in predragega projekta nove šole Frana Albrehta, ki ga je sicer res podedoval od svojega županskega predhodnika in za katerega je še Ministrstvo za šolstvo reklo, da za več kot 50% presega normative, nesistematičen, domala stihijsko flikaški pristop k urejanju občinskih cest in druge infrastrukture ter zamujanje in neizkoriščanje ponujenih priložnosti, nedomiselnost in izgubljenost glede nadaljnje usode oz. programa mekinjskega samostana, potem lahko ob letu osorej upravičeno postajamo vse bolj zaskrbljeni.

Sinočnje soglasno sprejetje občinskega proračuna za leto 2020 je sicer znak, da je župan Slapar svoj prvi županski letnik uspel izdelati, po našem ciničnem mnenju resda zgolj s solidno zadostnim uspehom, saj je svežega hlebca kruha škoda (zgolj) za drobtine, vendar se poraja dvom, če mu bo to, vsaj ob zaenkrat videnem načinu dela, to uspevalo tudi v prihodnje.

Že res, da imamo mladega, zagnanega in pridnega župana z obilo volje po delu, ki zna prisluhniti in bi rad vsakemu ustregel po svojih najboljših močeh, ampak zgolj pridnost in zagnanost, ki ju v veliki meri najedata, četudi povsem dobronamerna, drobnjakarstvo in pretirano izgubljanju energije zaradi želje po vsevšečnosti, ob pomankanju dolgoročnih ciljev in vizije utegne pripeljati kvečjemu do prezgodnje izčrpanosti, zgaranosti in izgorelosti, kar pa, kljub najboljšim namenom, ne bo prineslo konkretnih rezultatov in napredka.

Vsem, ki mu, ob vseh mogočih in nemogočih priložnosti, tako radi solijo pamet, namreč ni nikoli moč ustreči, še najmanj pa tistim, ki so najbolj glasni, pretkani ali agresivni, običajno pa vidijo zgolj do zadnje late svojega domačega plota. Zato je najbrž že skrajni čas, da začne župan, ne le delati in povezovati ter obiskovati in poslušati vse in vsakogar, kar je sicer (največkrat) vredno vse pohvale, ampak končno sprejemati tudi (drzne in konkretne) odločitve.

Kakršne koli že, četudi takšne, ki nam morda sprva ne bodo čisto povšeči, da bodo le z vizijo in konkretnimi cilji usmerjene v dolgoročno dobrobit vseh občanov in cele občine, ne le posameznikov in lobijev, ki ga, zaradi lastnih interesov, poskušajo prepričati v to in ono. Mogoče ga za zaradi tega v kakem trenutku sicer res ne bomo imeli več tako radi, ga pa utegnemo začeti (tudi oz. še bolj) spoštovati. Navsezadnje je le župan, le tega se mora tudi zavedati.

Če pa se za konec nekoliko pošalimo, navsezadnje v naši občini vse vendarle le ni tako hudo in narobe; spomni naj se starega reka, ki pravi, da cagav fant ni še nikoli spal pri punci. Le malce naj ga obrne in takrat, ko bo potrebno sprejeti tudi kako zoprno odločitev oziroma udariti po mizi, reče: “Cagav župan, še ni nikoli naredil česa velikega in pomembnega!”