Pozidano polje ob Nevljici, ki že leta nudi zavetišče in zatočišče najstarejšim in najmodrejšim med nami, se v včerajšnje jutro prebudilo z dregetom veselega pričakovanja, kajti obetal se je prav poseben dan, še bolj vesel od tistega, ko se je ženil Matiček.
Kmalu zatem, ko je izza mogočnega Starega gradu pokukalo sonce in s svojimi žarki pobožalo dvorišče polno sveže zloščenega kroma vozičkov, hodulj in bergel ter k plesu povabilo nebrojne črede igrivih sončnih zajčkov, ki so poplesavali po sveže zlikanih in razkuženih maskah, se je pripeljal on, najlepši in najpomembnejši človek v državi… Prišel je predsednik.
Še ptice, ki so trenutek poprej, kot pozdravne fanfare ščebetale svojo veselo jutranjo pesem, so v neizmerni očaranosti utihnile, medtem ko je, kot Triglavska roža iz kapelj Zlatorogove krvi, iz promenade pod drevoredom, koder se je tal dotaknilo njegovo nežno stopalo, vzniknila nova prekrasna cvetlica.
Četudi, zavoljo nerodnosti prejšnjednevnega norčevanja iz zapovedane nedružabnosti in dajanja slabega zgleda državljanom, potresen s pepelom iskrenega obkolpskega kesanja, ki bi razplamtelo še tako trdovratno pojočo travico, je njegovo lice, pa čeprav skrito za masko, za trenutek zasenčilo samo sonce, katerega žarki so zamigotali v ponižni samozadregi, kot bi se jim zazdelo, da niso vredni naključnega dotika njegove podobe.
Kot sapa presenečenja je z vetrom zastal dih vseh zbranih, ko je, z lahkotnostjo po jasnem nebu drsečega oblaka, skupaj s svojim uglednim spremstvom in v soju kamer, stopil prednje ter, navdahnjen kot Narcis ob vodni gladini, v starih očeh, ki že tedne niso zrle svojcev, uzrl svojo podobo in spregovoril s svojim angelskim glasom.
Njegove zdravilne besede modrosti, ki jih je radodarno, kot zrnja od dolge zime sestradanim pticam, trosil vsem še slišočim ušesom, so odišavile in razkužile prostor, pregnale viruse, otožnost, bolezen in osamljenost stoterih grl, ki so se mu, v zahvalo za njegovo malodane božansko prisotnost, skromno zahvalila s pesmijo.
Ko je odhajal, se je orosilo marsikatero oko in zdelo se je, da je v jasnen dnevu, ki si ga bo marsikdo zapomnil do konca svojih dni, sonce začela prekrivati mračna koprena sajastih oblakov, ki se bo, vsaj za nekaj trenutkov razblinila šele ob večerih, ko bo njegovo obličje, v hvaležno tolažbo, znova zasijalo iz tv zaslonov.
