Bila je nedelja, 22. 08. 2021, ko smo se iz Ljubljane odpravili na pot proti Elerjem nad Ankaranom. Eni smo odšli s spremljevalci in starši, drugi so odšli z organiziranim prevozom. Ko smo prispeli v tabor, smo razpakirali prtljago, določeni spremljevalci so medtem opravili pogovore s starši. Ostali pa smo imeli krajši klepet, da smo se malce bolje spoznali. Naši starši so odšli, mi pa smo se počasi pripravili na kosilo. Kosilu je sledil počitek in nato žur na bazenu. Nekateri smo bazen izpustili, ker nas je vožnja preveč utrudila in smo ta čas namenili počitku. Prvi večer je bil namenjen spoznavnemu krogu in predstavitvi vseh sodelujočih na taboru, potem pa seveda ples in žur do poznih ur.
Prebudili smo se v nov dan, naša skupina je imela izlet v Koper, druga skupina pa je ostala v Elerjih, kjer so imeli jahanje in ustvarjalne delavnice. Čeprav nas je v Kopru ujel dež in smo bili malo mokri, smo se zelo zabavali. Popoldanske urice smo namenili počitku, klepetu, družabnim igram in kreativnim delavnicam. Zvečer pa smo imeli zmenkarije in plesno zabavo. Na zmenkarijah sem se do solz nasmejala Nejcu in Nikoli.
Torek smo preživeli na bazenu in prvič sem plavala čisto samostojno, brez opore drugega človeka (v pomoč mi je bil le napihljiv obroč). Zelo sem bila ponosna sama nase, saj mi starša do sedaj nista nikoli dovolila, da bi plavala brez opore drugega človeka.
Sreda je bila zelo sončna in zato smo se odpravili na celodnevno kopanje v Strunjan. Tam sva z Niko doživeli prijetno presenečenje, saj sva videli najinega voznika (in njegovo ženo) iz zavoda. Po celodnevnem kopanju smo bili vsi utrujeni in smo večer preživeli bolj mirno, igrali smo družabne igre, klepetali, … .
V četrtek sem se prvič preizkusila v supanju. Na supu so bili občutki zelo adrenalinski in odlični. Najbolj mi je bilo všeč to, da sta me Rok in Blaž postavila na noge in sem sama stala s pomočjo opore. Popoldanske urice smo izkoristili za osvežitev v bazenu, temu pa je sledil ogled predstave »Zakaj pes teče za zajcem?« . Namesto večerje so nam pripravili piknik in pa kot že tradicionalno vsak večer, ples do poznih ur. Jaz sem se malce slabše počutila in se nisem udeležila večerje oziroma sem jo pojedla kasneje v sobi, ker sem si privoščila počitek (med 19.00 in 20.00 uro), ker sem bila preveč utrujena od vseh aktivnosti, ki so nam jih omogočili.
Petkovo jutro smo preživeli v športnem duhu, saj nas je obiskala judoistka, ki nam je predstavila vse o judu in tudi sami smo se lahko preizkusili v judu (pomerjanje kimona, zavezovanje pasu, pravilni padci, napad, … ). Judu je sledila kreativna delavnica, saj smo želeli na taboru pustiti svoj pečat – vsi sodelujoči na taboru so dali odtis rok in nastal je prelep sonček, ki prestavlja vse nas. Po počitku je sledila zvočna kopel/ gong terapija, jaz sem jo malce zamudila. Na začetku sem se na gongih malce težje sprostila, potem pa sva kmalu z Niko zaspali. Vsega lepega je enkrat konec in tudi ta tabor se je približeval koncu, zato smo petkov večer namenili zaključni misli, kjer smo strnili naše misli o celotnem tednu. Bilo je kar žalostno, saj sem se imela zelo lepo s celotno ekipo, ki sem jo imenovala kar “Ekipa, da te skipa”, in se nisem še želela posloviti. Vendar so me kmalu spravili v dobro voljo, saj smo imeli krst novincev (novih spremljevalcev). Potem pa ples in spanje.
Sobotno jutro smo počasi pripravili vse potrebno za povratek domov. Vsi skupaj smo se poslovili in si obljubili, da se kmalu ponovno vidimo.
Zahvale
Prvi dan tabora sem spoznala tudi prav posebno osebo, Nejca Šmita. Njega sem do sedaj spremljala le preko TV ekranov. Ko sem ga spoznala v živo, sem bila presrečna in vesela, ker je res tak kot je, sproščen, veliko me je nasmejal, všeč mi je kot oseba in veliko mi je stal ob strani, ko mi je bilo hudo. Najbolj všeč pa mi je bil kot vodiltelj zmenkarij.
Rada bi pohvalila tudi Niko, ki je moja prijateljica in zaupnica ter sošolka. Na tabor sem želela z njo, ker sem vedela, da bom imela vedno na voljo najboljšo prijateljico, ki me najbolje pozna in razume. Zelo jo imam rada in tudi drugo leto si želim iti na tabor z njo.
Letos sem prvič obiskala tabor preko Zveze Sonček, prej sem bila vedno preko Društva Sonček. Na Zvezi mi je bolj všeč to, da smo imeli na voljo veliko več aktivnosti (supanje, plavanje, jahanje, ustvarjalnice, gong terapija, …), več izletov in tudi malce kasneje smo šli lahko spat (in ne ob 21.00).
Pohvalila bi tudi vodjo tabora in imam veliko željo, da se drugo leto ponovno udeležim tabora pri njem. Upam, da bo tudi drugo leto šla z menoj Nika ter da bova spoznali še več novih, srčnih ljudi in da bova tako stkali še več novih prijateljstev.
Ana Mandelj
