Na Kamfestu so se ekipe ekstremnih kulturnikov in športnikov pomerile v teku s »fršterkerjem« na Mali grad (in nazaj), medtem ko je kamniški kulturno-športni podmladek na prag Veronikinega domovanja tekel s podaljškom.
Včeraj se je v Kamnik, v neizmerno zadovoljstvo številnega občinstva, po dolgem času znova vrnila samonikla ekstremna športna preizkušnja – Tek s fršterkarjem na Mali grad, ki jo zmorejo zgolj telesno in umsko najbolje pripravljeni posamezniki in ekipe.
Tradicionalen tek, katerega korenine segajo še čase prvih Kamfestov, ko je bilo nekdanje Veronikino domovanje še eno izmed osrednjih festivalskih prizorišč, na katerega so organizatorski navdušenci večino opreme, kot himalajske šerpe in jaki, po strmo zavitih stezah, ki jih je v malograjsko pobočje pred dobrim tisočletjem zarisal Veronikin rep, večino potrebne opreme pritovorili na roke.
Da spomin na junaško trpljenje kamfestovskih prvoborcev ne bi zamrl, pa v času kamniškega poletnega festivala, kakor se je to zgodilo tudi včeraj, najpogumnejši na Mali grad še vedno tečejo otovorjeni z ojačevalcem zvoka.
V prenašanju težke ter precej občutljive črne škatle, ki zahteva še posebej previdno rokovanje, so se včeraj pomerile tri ekipe oz. trije tekmovalni pari, da pa tradicija Kamfesta in prenašanje »fršterkerja« na Mali grad ne bo izumrla, je bila letos uvedena novost za najmlajše udeležence, ki so na Mali grad tekli s še enim, vendar nekoliko lažjim kosom nujno potrebne opreme – z električnim podaljškom.
Soparnega trpljenja sodelujočih, ki bi ga morda lahko primerjali kvečjemu z nošenjem križa na Golgoto ali nošnjo dveh platojev piva na Grintovec, se bržkone sploh ne da opisati z besedami, športno-kulturni dogodek pa je množici navijačev ponudil več zabave, zapletov in užitkov, kot ogled kakega resničnostnega šova ali turške nadaljevanke, kajti kri, znoj in solze so bile pristne.
Da v Kamniku rastejo nove generacije neustrašnih junakov, so pokazali in dokazali že najmlajši, ki so se, neoziraje se na ostre kamne in nevarnosti ovinkastih steza, na zahtevno pot podali kar bosi, s traso proge pa opravili v krajšem času, kot je na Kamfestu potreben, da prideš do piva, za kar so si, ob izenačenem času, ki je obenem tudi rekord proge, zaslužili medalje.
Nič slabše, le nekoliko bolj obremenjeni s tovorom in leti, se niso odrezali tudi tekmovalci v elitni kategoriji, ki so v breg zagrizli kot folkloristi ob koncu povorke narodnih noš v kranjsko klobaso, da so granitne kocke kar milo ječale pod njihovim strumnim korakom proti vrhu in nazaj.
Najuspešnejša je bila naturalizirana škotska ekipa, ki je, ob izdatni pomoči v kilte se lovečega vzgonskega vetra, ojačevalec uspela na Mali grad in nazaj pritovoriti najhitreje, le malce počasneje pa sta z zahtevno nalogo opravili tudi obe domači ekipi.
Da je vse skupaj potekalo v skladu s pravili tekmovanja, ki sicer še niso povsem dorečena, je poskrbela stroga sodniška ekipa Kluba gorskih tekačev Papež, ki je poskrbela tudi za nagrade najboljšim.
Njihova naloga res ni bila lahka, saj se je morala, razen z merjenjem časa in vodenjem zapisnika, spopadati tudi s številnimi pritožbami. Od tega, da zmagovalni »kiklarji« nimajo predpisanih dresov, do očitkov nespoštljivega ravnanja z dragoceno opremo, ampak na koncu se je vse izteklo v znaku zdravega športnega duha in fair playa, predvsem pa, kar je najpomembneje, brez poškodb.
