Tisto krhko telo, prestrašeno in nebogljeno – Človeško življenje je neprecenljivo

Žarometi intervencijskih vozil osvetljujejo cesto proti Kranjskemu Raku, kjer že čakajo ostali reševalci, do kamor so se lahko prebili z osebnimi avtomobili. Veliki, beli kosi snežink vztrajno zakrivajo suho pokrajino in jo spreminjajo v pravljico. Poskusimo se prebiti do Ravni, z Navaro tiščim 40 cm kot puhec lahkega snega, ki se upira ostremu profilu gum. Počasi, a vztrajno se prebijamo naprej. Mogočni stroj občasno zanese proti robu ceste, vsakič ga mi uspe ujeti in postaviti proti cilju. Prva ekipa je na izhodišču, zgodba se ponovi še trikrat.

Vztrajno sneži, snežinke postajajo vse bolj mokre in veter jih pomaga lepiti na vodo-neprepustno tkanino, ki se dolgo upira in na koncu popusti, kar potrjuje domnevo, da je vsak Gore-Tex odličen; do prvega dežja.

Fantje in dekleta so razdeljeni v skupine. Pot si osvetljujejo s čelnimi svetilkami, GPS naprave in pametni telefoni sprejemajo njihove ukaze. Druga ekipa s Francem in Matjažem se prebija proti Domžalskemu domu, kjer bo uredila bazo z radijsko postajo in spremljala ekipo na terenu.

Odkar nam je na Veliki planini uspelo postaviti repetitor in pridobiti od države uradno frekvenco, kar je marsikomu predstavljalo “misijo nemogoče”, smo si odprli okno v svet in sive lise radijske komunikacije obarvali zeleno. Hudičeva vztrajnost Franca in podpora Občine Kamnik je naredila pionirsko delo in odprla Pandorino skrinjico. Na pomoč nam priskoči Lojze iz Domžalskega doma, ki nam z ratrakom in motornimi sanmi omogoči, da nam ni bilo treba nositi vse težke opreme.

Upam si trditi, da je bil GRS Kamnik prvi, ki je začel poleg GPS naprav uporabljati pametne telefone pri iskalno-reševalnih intervencijah. V nekaj letih smo optimizirali karte za celotno Slovenijo, za področje Velike planine skupaj s Tadejem posneli točke vseh stanov, smernih tabel in jih vnesli v e-bazo. Preko GURS pridobili ortofoto podlage, ki jih s pomočjo namenskega programa OruxMaps uporabljamo za določanje mikrolokacije. Skupaj s PD Kamnik in ob podpori PZS posneli celoten register planinskih poti kamniškega področja, določili vse kritične točke in najpogostejša področja nesreč in do takrat papirnato logistiko zemljevidov v celoti spremenili v elektronsko in jo naredili vidno računalniški grafiki.

Osebno rad primerjam stvari s svetom informatike in tukaj vidim GRS Kamnik kot Apple – inovativen, z vizijo in pogledom, usmerjenim k napredku. Stare “polkne” Windowsi ga kritizirajo, ko iz sistema vrže DVD-rom in ga nadomesti z USB, čez dve leti mu sledi sam. In tukaj je še neodločni Linux; bil bi rad odprt v svet, hkrati si želi ekonomske neodvisnosti, vendar ga posamezniki tiščijo v svet “undergrounda” in neodločnosti. Nekateri pa skušajo opravičiti svojo inovativnost skozi sestavljanje starih komponent kot HP, Dell, Toshiba …, zagrenjeni in obremenjeni z napredkom Appla, ploskajoč nasprotovanju diplomatskega Windowsa in skozi stisnjene ustnice odobravajoč odprtokodnega Linuxa. In ko Apple razmišlja o razvoju e-sistema in brezpilotnih avtomobilih, drugi iz neuporabnih komponent sestavljajo svojo virtualno visoko tehnologijo in se tolažijo z nazadnjaško besedno zvezo – zakaj pa mi to potrebujemo, saj je tako čisto dobro in ko je Lucy odšla v svet, so si oni še vedno s hrbta trebili bolhe na osamljenem drevesu sredi afriške Savane.

 

V bazi po radijski komunikaciji od ekip dobivamo informacije o točkah, kje so na terenu, kako napredujejo in koliko še imajo do cilja. Noč, sneg, veter in mraz so tisti dodatni omejitveni dejavniki, ki nevajeno človeško bitje hitro vržejo iz tira, in če znanje ni utrjeno, se vse skupaj lahko konča s porazom, porazom izgube življenja. Štejejo minute, oseba je izgubljena, premočena in brez rezervnih oblačil. Krhko telo se hitro ohlaja, roke in noge počasi odrevenijo, srce umiri ritem. Nekaj časa se še bori z drgetanjem, intenzivno porablja zaloge energije in pade v začaran krog. Možgani sporočajo, da organi odpovedujejo in jih skušajo dodatno spodbuditi k delovanju. Telo neha drgetati, porabljajo se zadnje zaloge energije, duša se uda v usodo. V grlu čuti draž po bruhanju, oblije ga vročica, ki prehaja vse do ustnic – mrzle so in mravljinčaste. In potem tista prijetna toplota, prijetna utrujenost. Telo se umiri, srce preneha biti, nekaj trenutkov za tem ugasnejo možgani, zenice se zožijo, mišice se sprostijo, odteče urin in telo z zadnjim izdihom zaspi v večni sen.

Vse to je bila vaja članov GRS Kamnik. Izbrali smo si področje Velike planine, izbrali smo si temo in dan s padavinami in vetrom. Simulacija, ki nas bo prisilila, da bomo tudi v težkih vremenskih razmerah in številnih omejitvenih dejavnikih delovali usklajeno, umirjeno in obvladovali in poznali vse prednosti in šibkosti elektronske podpore. Sedaj, ko je za nami leto 2016, ki je bilo v marsikaterem pogledu težko, ekstremno, intervencije, ki so na nas reševalcih pustile neizbrisen pečat in na neki način pokazale tudi na pomanjkljivosti v sistemu civilne zaščite in gorskega reševanja, in ko so nekateri v gostilniških debatah govorili, da smo gorski reševalci v Kamniku skregani, lahko trdimo, da smo se povezali še bolj, da gremo naprej s ciljem in željo po popolnosti.

Pisal se je oktober 2016, ko je bil v Bolgariji mednarodni kongres gorsko reševalnih organizacij IKAR in kjer je bilo predstavljeno naše delo, delo Gorske reševalne zveze Slovenije, ki je naletelo na odobravanje, zanimanje in ne samo to – tisto, kar si naši sosedje želijo in umeščajo v perspektivo 2020, uporabo pametnih telefonov in z njimi povezanimi aplikacijami, v Sloveniji že uporabljamo, znamo delati … Težava je le v tem, da tega dela ne znamo ceniti in da Hlapec Jernej še vedno išče svojo pravico. Vse prevečkrat ta hlapec jernej pozabi na tisto krhko telo, izgubljeno v črni noči, osamljeno, prestrašeno in nebogljeno …

Gorski reševalci iz Kamnika smo lahko znova veseli, da smo v naše vrste dobili novega gorske reševalce, ki je šel skozi celoten proces usposabljanja, saj smo v Kamniku eno redkih društev, ki med svoje vrste sprejemamo samo izprašane alpiniste. Eno leto alpinistične šole, tri leta izkušenj kot mlajši in starejši pripravnik, opravljen izpit pred zahtevno izpitno komisijo Komisije za alpinizem Planinske zveze Slovenije, izpitna tura v plezalni smeri, ki ne sme biti krajša od 300 m in lažja od IV- UIAA, tri leta dodatnega usposabljanja kot pripravniki za gorske reševalce in nato usklajevalni seminar in izpit za gorskega reševalca pred zahtevno izpitno komisijo.

Vse to smo že enkrat zapisali, pa vendar … Boštjan Borštnar je ponosno poslal kratko sporočilo: Zivjo! Izpit za mano. BP. Lp Bosko.” Skromne besede, veliko dejanje, veliko odrekanja, številni večeri preživeti ob opremi in vadbi tehnike. “Čestitam in sem vesel zate. Resno delo se šele sedaj začne in upam, da se vključiš s polno sveže energije. LP” je sledil odgovor. In niti malo ne dvomimo o tem, ker takrat, ko se je Boštjan odločil, da postane kamniški gorski reševalec in šel čez vse “hude” učne ure, se je odločil; se je odločil kot alpinist kamniškega AO, kjer ekipa s starostmi in izkušenimi mački kot so Pollak, Kregar, načelnik Jure Prezel in inštruktorji vzorno skrbijo, da med nami ni fantov in deklet Frutek generacije.

Pred sedanjim vodstvom, preden rečemo svoj poslednji – Tako smo se odločili – je še zadnji večji projekt. Reševanje prostorske problematike s katero se ukvarja že nekaj generacij društva. Žal država ni poskrbela za reševanje tega problema in posamezna gorskoreševalna društva so bodisi najemniki prostorov, ki ne zagotavljajo optimalnega delovanja in večni strah, kdaj se bodo morala seliti. GRS Kamnik je najemnik prostorov v Veterini Kamnik, ki je v zasebni lasti in se mu pogodba izteče konec naslednjega leta. Takrat bomo lahko imeli dve možnosti – ali bomo opremo zložili v avtomobile in jih odpeljali domov, ali pa se bomo selili v prostore, ki ne nudijo optimalnih možnosti in niso bili namensko urejeni za to dejavnost. Na koncu koncev smo lahko varuhi mekinjskega samostana, vendar vse to na račun intervencijskega časa in v škodo tistega krhkega bitja, ki čaka v črni noči … Svetlo luč, tisto krhko rešilno bilko utapljajočega v divji, kalni reki predstavlja Občina Kamnik, ki se z županom na čelu trudi za rešitev problema. Naloga ni lahka, ni namenskih sredstev, evropski razpisi niso pisani na kožo reševanja problematike, GRS Kamnik tovrstnih sredstev nima na razpolago … Župan, ki je tudi sam gasilec in mu je poznana stiska ljudi v nesrečah z ekipo išče možnosti in verjamemo vanj.

Sredstva, denar, kapitalizem, vse se vrtijo okoli tega, pozablja pa se na tisto osamljeno krhko bitje v črni noči. Na tisto krhko telo, prestrašeno in nebogljeno … Sedim v Kathmanduju na letališču in opazujem nebogljene Nepalce, ki pod vodstvom Ata Nepalca, z obilnim trebuhom in zamaščenim, gladko obritim podbradkom čakajo na letalo za Dubaj. Vse svoje premoženje so zastavili za letalsko vozovnico, da odidejo na delo v tujino, kjer bodo za pičle novce skušali preživeti svojo družino, svoje otroke in jim omogočiti, da bodo varno spali v domači postelji pokriti s toplo deko, tisto malo bitje, ki tako spokojno spi in diha zrak Zemlje. Moderno suženjstvo, ki je galeje na vesla in železne vratne okove zamenjalo z lažnim udobjem letala in obljubljeno deželo, trpljenje telesa pa za trpljenje duše.

Človeško življenje je neprecenljivo. Mar res?! Tisto osamljeno krhko bitje v črni noči. Tisto krhko telo, prestrašeno in nebogljeno … Pomeni mu vsaka minuta, topla beseda, močna roka. Verjamem, da smo v Kamniku sposobni to preseči in moderni kapitalizem zamenjati za človeško življenje in ohraniti pomen – Človeško Življenje je neprecenljivo!

Besedilo in fotografije: Matjaž Šerkezi