Tom. Schlegl: Or Else* – satirična grozljivka v treh dejanjih

Čeprav zgodba temelji na resničnih kulturnovarstvenih pogojih, so vsi dialogi, opisi in osebe v njej izmišljeni. Vsaka podobnost z resničnimi dialogi, opisi in osebami je naključna, čeprav bi bila lahko resnična.

1. dejanje

V državni inštituciji za varstvo kulturne dediščine, kjer so nastanjene konservatorke.

Konservatorka Štirka (panično prihiti v udobno opremljeno pisarno): »Arhitekt Josef K se je, kot pooblaščenec Občine E, pritožil zoper naše spomeniškovarstvene pogoje, ki jih mora upoštevati pri izdelavi projekta, da bi pridobil naše soglasje.«

Konservatorka Dvojka (se oglasi s svojega ležišča): »Kaj pa ga moti?«

Konservatorka Štirka (vznemirjeno): »Pravi, da na osnovi takšnih spomeniškovarstvenih pogojih ne more sprojektirati objekta, ki ga želi zgraditi Občina E.«

Konservatorka Dvojka (lenobno odpre oči): »In zakaj ne?«

Konservatorka Štirka (zaskrbljeno): »Ker smo v pogojih zapovedale, da mora objekt stati na mestu, kjer so obstoječa drevesa.«

Konservatorka Dvojka (nekoliko privzdigne glavo): »In v čem je problem?«

Konservatorka Štirka (samoumevno): »Ker smo obenem zapovedale, da je potrebno obstoječa drevesa ohraniti.«

Konservatorka Dvojka (s kančkom razmisleka, vendar hladno): »Hm, z navezavo na sodoben arhitekturno oblikovalski jezik je to povsem izvedljivo. Pritožba se mi zdi neutemeljena. Zavrzi jo, Štirka.«

Konservatorka Štirka (spet nekoliko zaskrbljeno): »Ni tako enostavno. V pritožbi Josef K pravi, da pod takimi spomeniškovarstvenimi pogoji tudi ne more sprojektirati trga pred objektom.«

Konservatorka Dvojka (zaničevalno): »Čisto njemu podobno. In zakaj ne?«

Konservatorka Štirka (spet samoumevno): »Ker smo v pogojih zapovedale, da kamen, beton in asfalt niso primerni za tlakovanje trga.«

Konservatorka Trojka (sedi v fotelju in srka kavico): »Kaj pa smo sploh zapovedale?«

Konservatorka Štirka (pogleda v pritožbo): »Da mora biti tlak homogen in obstojen za javno rabo.«

Konservatorka Dvojka (avtoritativno): »No, potem je vse jasno. Tlak mora biti iz homogena. Zavrzi pritožbo, Štirka.«

Konservatorka Štirka (v zadregi): »Arhitekt Josef K se pritožuje tudi nad našim pogojem, da mora biti napis na fasadi objekta v enakem odtenku, kot je barva fasade. Pravi, da napis ne bo viden.«

Konservatorka Trojka (ravnodušno): »Neumnost. Napis je lahko tudi neviden. Važno je, da je. Strinjam se z Dvojko, da se pritožba zavrže. Res je neutemeljena.«

Konservatorka Enka (se lenobno oglasi s svojega ležišča): »Počasi, punce. Ne gre kar tako. Poznam Josefa K. Vedno tečnari, ko mu izdamo spomeniškovarstvene pogoje, čeprav nikoli nič ne doseže. Le kako bi, saj smo vendar državna inštitucija. Državljani nas plačujejo, da varujemo kulturno dediščino.«

Konservatorka Trojka (nekoliko radovedno): »Kaj pa pravzaprav varujemo na tem območju?«

Konservatorka Enka (pokroviteljsko): »Veduto, draga moja Trojka. Ve-du-to.«

Konservatorka Trojka (nekoliko zmedeno): »Veduto na kaj? Če me spomin ne vara, je tam povsem degradirano območje.«

Konservatorka Enka (bolj resno in nekoliko ukazovalno): »Varovati moramo veduto na objekt!«

Konservatorka Trojka (zmedeno): »Na kateri objekt? Saj tam ni nobenega spomeniško zaščitenega objekta.«

Konservatorka Enka (se dvigne z ležišča in sede na rob): »Na objekt, ki ga občina E namerava postaviti na tem območju. Na objekt, za katerega smo projektantu izdale spomeniškovarstvene pogoje. Objekt mora biti točno tak, kot smo si ga me zamislile. Tako, da bo pasal tja in da bo lepa veduta nanj. Kaj pa si misli, da je, ta Josef K, da nam bo govoril, kako mora izgledati objekt?!«

Konservatorka Trojka (nekoliko bojazljivo): »Arhitekt … če se ne motim…«

Konservatorka Enka (nekoliko jezno): »In od kdaj arhitekti vedo več o kulturni dediščini kot pa me, ki smo v službi države?!«

Konservatorka Trojka (ne preveč prepričljivo): »No…, ja…, saj imaš prav.« (Se raje posveti usedlini v kavi, pri čemer uporabi aplikacijo na telefonu.)

Konservatorka Dvojka (s svojega ležišča in zaprtimi očmi): »Štirka, napiši sklep, da je pritožba zavržena in ga pošlji Josefu K.«

Konservatorka Štirka (pomirjeno): »V redu. Grem napisat sklep o zavrnitvi pritožbe.«

Konservatorka Enka (pokroviteljsko): »Počasi, počasi. Ne bomo tratile časa in se ukvarjale s zakonodajo in iskale raznih členov, da bi napisale sklep. Obstaja veliko bolj enostaven način. Pokliči Občino E in jim reci, naj nam nemudoma pošljejo obvestilo o preklicu pooblastila Josefu K in umiku vloge za pridobitev kulturno varstvenega soglasja, ki je bila vložena z njegove strani. In na koncu jim reci ‘Or Else’.«*

Konservatorka Štirka (začudeno): »Or els? Ne razumem.«

Konservatorka Enka (pokroviteljsko): »Ej, Štirkica, Štirkica. Se vidi, da si nova, poleg tega pa še angleščine ne obvladaš. Vsaka občina pod našo upravo nemudoma izpolni naše zahteve, če na koncu dodamo ‘Or Else’. Mi smo vendar državna inštitucija in lahko delamo, kar hočemo, občine pa nas morajo ubogati.

Konservatorka Dvojka (zaničljivo): »Edinole Josef K je tako neumen in misli, da lahko spremeni sistem, ki smo ga vpeljale. Ali so naše zapovedi logične ali ne, sploh ni relevantno. Me smo država in naše zapovedi morajo biti zanj Zakon in on tega sploh ne šteka. Revček.«

Konservatorka Trojka (privoščljivo): »Ha, ha, ha, ha, ha …«

Konservatorka Enka (se uleže nazaj na svoje ležišče, prekriža noge): »No, zdaj pa na delo, Štirka. Telefoniraj Občini E in od njih zahtevaj pisno obvestilo o preklicu pooblastila Josefu K in umiku vloge. In nikar ne pozabi na koncu reči ‘Or Else’.«

2. dejanje

Čez 15 minut.

Konservatorka Štirka (vzhičeno pridrvi nazaj v pisarno): »Ne boste verjele. Telefonirala sem Občini E. Deset minut po tistem, ko sem izrekla besedi ‘Or Else’, sem od Občine E prejela obvestilo o preklicu pooblastila in umiku vloge. Neverjetno, kakšno moč imata ti dve besedi.«

Konservatorka Enka (miže in domišljavo): »Uči se, uči se, Štirka.«

Konservatorka Štirka (zvedavo): »Nekaj bi vseeno vprašala, če smem. Kaj bi se zgodilo, če Občina E ne bi izpolnila naše zahteve in nam ne bi poslala obvestila o preklicu in umiku?«

Konservatorka Dvojka (ležerno s svojega ležišča): »Potem bi uveljavile določilo ‘Or Else’. To pa pomeni, da bi pri naslednjem projektu Občina E od nas prejela tako absurdne spomeniškovarstvene pogoje, da nikdar več niti pomisliti ne bi upala, da bi še kdaj kaj gradila ali obnavljala v spomeniško zavarovanem območju.«

Konservatorka Štirka (občudujoče): »Uaaa … Torej lahko uničimo celo mesto.«

Konservatorka Dvojka (zehajoče): »In to ne enega.«

Konservatorka Enka (prekine razpravo): »No, Štirka, zdaj pa pojdi za svoj računalnik in napiši sklep arhitektu Josefu K, s katerim ga seznanjamo, da je postopek za pridobitev spomeniškovarstvenega soglasja ustavljen in da posledično nismo dolžne odgovarjati na njegovo pritožbo. Sklep bomo odposlali čez deset dni.«

Konservatorka Štirka (začudeno): »Zakaj pa ne takoj?«

Konservatorka Enka (uživaško): »Počasi, počasi. Naj revček Josef K še nekaj časa živi v veri, da rešujemo njegovo pritožbo.«

Konservatorka Dvojka in Konservatorka Trojka (se zakrohotata): »Ha, ha, ha, ha, ha …«

Konservatorka Štirka (kislo): »He, he, he, he, he …«

Konservatorka Enka (zadovoljno): »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.«

 

3. dejanje

Čez deset dni.

Konservatorka Štirka (zmagoslavno vstopi v udobno opremljeno pisarno): »Pripravila sem sklep. Takole se glasi: Spoštovani g. Josef K, seznanjamo vas, da na vašo pritožbo ne bomo odgovarjale, ker je Občina E na našo inštitucijo za varstvo kulturne dediščine poslala obvestilo o preklicu vašega pooblastila in umiku vloge, ki je bila vložena z vaše strani. V dokaz prilagamo obvestilo, ki nam ga je poslala Občina E. Na podlagi tega obvestila izdajamo sklep o ustavitvi postopka za pridobitev spomeniškovarstvenega soglasja za objekt v občini E, ki je potekal na naši inštituciji. Več sreče prihodnjič.«

Konservatorka Enka (miže s svojega ležišča): »Odlično, Štirka. Zdaj pa pojdi k direktorici, da ti podpiše sklep, potem pa ga pošlji Josefu K.«

Konservatorka Štirka (v zadregi): »Eee … Direktorica trenutno ne more podpisati sklepa.«

Konservatorka Enka (nekoliko presenečeno): »Zakaj pa ne?«

Konservatorka Štirka (zaplahuta s trepalnicami): »Ker si ravnokar umiva roke.«

Konservatorka Enka (se dvigne s svojega ležišča): »Ah. Potem ga daj meni. Bom kar jaz podpisala namesto nje.«

Konservatorka Dvojka (na ležišču) in konservatorka Trojka (v fotelju) pijeta kavo in kramljata o novih strokovnih ekskurzijah in kako lepo bo tam.

 

 

[*] Or Else

Fraza “Or Else” v angleščini pogosto deluje precej zlovešče, opozorilno in ultimativno. Lahko jo razumemo kot implicitno grožnjo, da se bo zgodilo nekaj neugodnega ali neprijetnega, če se določeni pogoji ne bodo izpolnili. V slovenščini bi jo lahko prevedli kot “sicer” ali pa “v nasprotnem primeru”.

Na Divjem zahodu je imela fraza “Or Else” poseben pomen. Bila je del vsakdanjega jezika, kjer je služila kot opozorilo ali grožnja, ki so jo pogosto uporabljale tako mestne oblasti (šerifi) kot izobčenci ali razbojniki. Takratni svet je bil poln nesigurnosti in nevarnosti in v katerem je fraza “Or Else” nakazovala, da je treba upoštevati izrečeni ukaz, sicer bodo sledile hujše posledice. V tem kontekstu je fraza “Or Else” predstavljala ultimativno opozorilo, ki je bilo razumljeno brez dodatnih pojasnil.

V sodobni kulturi je fraza ostala kot močno retorično orodje (nikdar se ne uporablja v pisni obliki), ki nosi konotacije odločnosti in vsebuje neizogibnost kazni, če se določenim zahtevam ali pogojem ne zadosti.

V modernem kapitalizmu, zlasti v državah, kjer avtokracija prehiteva demokracijo, fraza “Or Else” ponovno pridobiva na pomenu. V teh sistemih se fraza vse bolj uporablja kot sredstvo za nadzor in discipliniranje državljanov. Voditelji in državne inštitucije v avtokratskih režimih vse bolj uporabljajo to frazo ali njene različice, da bi poudarili svojo moč in neomajno avtoriteto in s čimer si zagotavljajo elitizem v družbi.

Fraza “Or Else” danes postaja simbol državne represije in prefinjenega ustrahovanja, ki se skriva za videzom zakonitosti in pravičnosti. V svetu, kjer se meja med demokracijo in avtokracijo vse bolj zabrisuje, fraza deluje kot neviden bič, ki lahko disciplinira in utiša neposlušne posameznike. Njena uporaba sega od administrativnih sankcij, kot so denarne kazni in izguba zaposlitve, do hujših sankcij, kot so kratenje svobode posameznikom ali izguba državljanskih pravic.

Tom. Schlegl