Po stari navadi je danes, ko goduje sv. Štefan, v številnih krajih širom Slovenije potekal blagoslov konj, svoje konjičke pa so k blagoslovu pripeljali tudi na več koncih kamniške občine. Danes se ne sme jesti zelja, dekle in hlapci so prosti, na današnji dan, pa se spodobi iti tudi na obisk.
Sveti Štefan v krščanskem svetu velja za zavetnika konj in živine, bržčas pa šege in navade, ki so povezane s Štefanovim, segajo že daleč v predkrščanske čase. Cerkev staroveskih navad in običajev namreč ni mogla izkoreniniti ne zlepa, ne z ognjem in mečem, zato se je poslužila drugačne metode in je, kot v številnih drugih primerih, običaje vključila v svoje rituale, namesto prvotnih staroverskih božanstev, pa je ‘podtaknila’ svoje svetnike, v tem primeru sv. Štefana.
Legenda sv. Štefanu, jeruzalemskemu diakonu, katerega ime v grščini pomeni krono oz. venec, ki ga katoliška cerkev slavi kot prvega mučenca, pripisuje, da naj bi z znamenjem križa ukrotil divjega konja, da je le-ta pokleknil predenj. Po legendi naj bi skrbel za siromake in vdove, Judje pa so ga izgnali iz mesta in kamenjali do smrti. Sv. Štefan naj bi se svojim preganjalcem poskusil skriti v zelniku, zato ponekod še danes živi vraža, da se na Štefanovo ne sme jesti zelja. S Štefanovim je povezana tudi vraža za ohranjanje mladosti, saj naj bi se moral vsak, ki bi hotel obdržati mladosten videz, danes okopati oz. umiti v mleku.
Sveti Štefan je tako nadomestil staroverska božanstva, v slovanskem svetu bržčas Velesa in postal zavetnik konj in živine, na njegov god pa lastniki živali okrasijo in jih peljejo blagoslovit. Pri blagoslovu, razen konj, blagoslovijo še vodo in sol, ki ju kmetje posejejo in poškropijo po poljih za boljšo rodovitnost in kot urok zoper sušo, oz. z njima napojijo in nahranijo živino. Na vsaki kmetiji, pa more biti žegnana svetoštefanjska sol in voda vedno pri roki, saj je marsikje še močno ukoreninjena navada, da se skoteno žival z njo posoli in požegna, da bo bolje rasla, omenjeni žegnani soli in vodi, pa pripisujejo tudi moč preganjanja nevihtnih oblakov, kužnih bolezni in pomirjanju tistih, ki jih je popadel bes.
Razen tega, da je sv. Štefan zavetnik konj in živine, velja tudi za zavetnika konjarjev, kočijažev, zidarjev, krojačev, kamnosekov, tkalcev, tesarjev, sodarjev in kletarjev, verniki pa naj bi se naj obračali tudi s priprošnjami zoper glavobol, ledvičnih in žolčnih kamnom, zbadanju in obsedenosti.
Prvi zapisi o blagoslovu konj segajo že v 10. stoletje, o navadah in šegah na Štefanovo, pa je pisal tudi Valvasor, na Križu in v Nevljah je še vedno živa zelo stara navada, da na Štefanovo v cerkev nosijo votivne figurice.
O tem je Benjamin Bezek, po pripovedovanju Marije Golob zapisal: »Na štefanovo se je celotna družina odpravila v cerkev k sveti maši. Pred cerkvijo sta bili postavljeni dve dolgi mizi, na njih pa peharji, polni lesenih votivnih figuric. Figurice so imele oblike krave, konja, prašiča, ovce; torej živali, katere so domačini imeli v svojih hlevih. Figurice sta vsa leta prodajala dva ključarja – Jerinov ata iz Hriba in Jakeljčev ata iz Nevelj. Cena zanje ni bila določena, vsak je dal po svoji zmožnosti. Nato je gospodar s figuricami šel okoli glavnega oltarja in se nazaj grede ustavil pred oltarjem svetega Štefana. Tu je odložil figurice ter zmolil kratko molitev za zdravje živine ter pomoč ob morebitni bolezni. Kasneje so figurice pred oltar nesli tudi ženske in otroci.
Ta ciklus se je ponavljal pri obeh nedeljskih mašah. Figurice so se lahko prodajale samo pred in po sveti maši, med mašo pa prodaje ni bilo. V cerkev sta gospodar in njegova žena nesla tudi žakelj soli, katero je duhovnik pri obredu blagoslovil in s katero so nato doma krmili živali. Drugih stvari se ni nosilo blagosloviti.
Da je bilo prinašanje votivnih figuric med ljudmi resnično živ pojav in je imelo velik pomen potrjuje dejstvo, da so v neveljsko faro hodili moliti za živino tudi kmetje in živinorejci iz sosednjih far in vasi, predvsem iz Križa, Komende, Podgorja, Stranj, Stahovice in Tuhinjske doline, kjer te šege niso poznali. Na štefanovo so v cerkev v Nevljah prišli peti tudi različni pevski zbori od blizu in daleč. “Toliko ljudi je bilo, da se človek tudi do zraven ni mogel preriniti,” se tistih časov spominja gospa Marija. Torej je bila to neke vrste turistična atrakcija, saj je privabljala ne samo domačine, ampak tudi ljudi iz bližnje in daljne okolice.
Pred cerkvijo je stala tudi posoda z blagoslovljeno vodo, katero so ljudje poimenovali kar Štefanova voda. Vsak gospodar jo je nekaj vzel s seboj domov, kjer je nato pokropil živino, gospodarsko poslopje ter polja, na katerih je rasla krma za živali oziroma na kateri so živali opravljale težja fizična dela. Ponekod so s to vodo živino tudi napojili«
Kot zanimivost pa naj dodamo, da v cerkvi na Križu, kjer vsako leto pripravijo enega izmed večjih blagoslovov konj v okolici, hranijo prek 300 let stare votivne figurice.
Za razliko od Božiča, ki je praznik ožje družine, pa je Štefanovo družabni praznik, saj naj bi bil ta dan namenjen predvsem obiskom, zato so bili na Štefanovo nekdaj prosti tudi dekle in hlapci, ki jim je, če so imeli dobrega gospodarja, v bližnji gostilni pripadal tudi »štefan« vina.
V skladu s staro navado obiskovanja, smo tudi sami obiskali dvoje blagoslovov, in sicer blagoslov konj v Stranjah ter v Zgornjem Tuhinju, so pa tradicionalni blagoslovi konj potekali še v številnih drugih krajih v naši bližnji okolici.
Blagoslov konj v Stranjah
V Stranjah so člani Veronikine konjenice svoje konjičke prignali in prijezdili ob 10. uri. Pred tamkajšnji kapelo se jih je nabralo kar precej, lahko bi rekli, da jih je vsako leto več, blagoslov pa jim je podelil stranjski župnik Anton Prijatelj, ki se zna ob vsem skupaj tudi prijetno pošaliti. Ko se je v dopoldanskem hladu kadilo iz nozdrvi in hrbtov razgretih konj je namreč dejal, da morajo kar nekoliko pohiteti, da konji ne bodo naredili megle.
Blagoslov konj v Zgornjem Tuhinju
Po maši, malo pred enajsto uro, pa se je blagoslov konj pričel tudi v Zgornjem Tuhinju. Tuhinjci so letos pripravili že 20. blagoslov konj, po Štefanov žegen pa sta, poleg konjev in številnih obiskovalcev, prišla tudi »pomembni živini«, kot se temu reče v šali, župan Marjan Šarec in poslanec Matej Tonin, vsem skupaj pa je blagoslov podelil tuhinjski župnik Nikolaj Štolcer.
Blagoslov konj v Godiču – Kocjanov hlev
Peto leto zapored so blagoslov konj pripravili tudi pri Kocjanovem hlevu v Godiču, kjer se je zubralo kakih 30 konjenikov, od tega 18 domačih konj. Konje in njihove lastnike je blagoslovil mekinjski župnik Pavel Pibernik, bolj velikonočno, kot božično vreme, pa so ljubitelji konj, ki se družijo v Kocjanovem hlevu izkoristili tudi za izlet po bližnji okolici.
Fotografije blagoslova konj pri Kocjanovem hlevu v Godiču nam je posredovala Janja Ristovski.
Jutri je pa Šentjanževo, še en vesel praznik, ko bo žegna deležno vino, ki številne blagoslavlja prek celega leta.
