Kamnik.info Osrednji informativno-satirični portal občine Kamnik. Novice o dogajanju, dogodkih in prireditvah v Kamniku, krajih pod kamniškimi planinami ter bližnji okolici.
Na Zalaznikovem travniku na Velikem Hribu v Tuhinjski dolini se je tudi letos odvil tradicionalni blagoslov traktorjev s prikazom kmetijske mehanizacije in družabnimi igrami, katerega veselo in prijateljsko medvaško druženje se je zavleklo pozno v toplo poletno noč.
Tradicionalni blagoslov traktorjev na Velikem Hribu, ki je letos potekal na prelepo in poletno vročo nedeljo, 16. 7. 2023, še preden so naše kraje doletele neljube vremenske neprilike, ki v dobršni meri botrujejo tudi naši poročevalski zamudi, je bržkone eno izmed najbolj simpatičnih in prijetnih druženj v naših krajih.
Lepo število traktorjev in traktoristov, ki so se na blagoslov pripeljali iz cele Tuhinjske doline, pa tudi iz precej bolj oddaljenih sosednjih dolin, je letos blagoslovil župnik Matej Celarc, udeleženci blagoslova pa so, kot običajno, prejeli potrdilo v obliki »tuhinjske vinjete«.
Le-ta z nekaj božje pomoči in previdnosti, skupaj s preudarnostjo upravljalca traktorja ter traktorskih priključkov, zagotavlja nemoteno delo brez nezgod in težav, ki se kaj rade pojavljajo tudi pri napornih kmečkih opravilih.
Med tovrstna opravila sodita tudi košnja in spravilo sena, kar pa je bilo za izkušene traktoriste in traktoristke, ki so domala mimogrede, hitro in temeljito pokosili strm Zalaznikov breg, nato pa ga, da se je seno lepše in hitreje sušilo, še premešali, mala šala.
Obiskovalke in obiskovalci letošnjega dogodka so si v nadaljevanju z zanimanjem ogledali tudi prikaz čiščenja terena s pomočjo bagerskega mulčerja gozdarstva Pirš, ki brez večjih težav zmelje še tako gosto in bodeče trnje, podrast, grmovje in manjša drevesa, pri čemer operater stroja v klimatizirani kabini brez večjega napora opravi delo, ki bi zahtevalo litre pretočenega znoja četice izkušenih sekačev.
Osrednja tema letošnjega blagoslova traktorjev in prikaza kmetijske mehanizacije je bila posvečena žaganju drv, saj je le-to, ob pomoči traktorskih krožnih žag s transportnimi trakovi, precej lažje in hitrejše, kot je bilo nekdaj.
Seveda vse skupaj, kljub sodobni tehniki, še vedno zahteva kar nekaj napornega fizičnega dela, vseeno pa je prenašanja oz. premetavanja polen, ki se po žaganju elegantno zapeljejo na traktorsko prikolico, precej manj, zato ni nič nenavadnega, da je prikaz različnih modelov krožnih žag, kljub precejšnji zgodnjepopoldanski poletni vročini, pritegnil precejšnjo pozornost obiskovalcev dogodka.
Kljub temu, da je bilo preklemansko vroče, ne le vsem, ki so na vročem soncu žagali drva, ampak tudi tistim, ki so delo zgolj opazovali, se je dalo zdržati, za kar so zaslužni organizatorji dogodka in dobro uigrana ekipa, ki je, tako kot vsako leto, poskrbela za okrepčilo in osvežitev.
Da bi druženje, ki na lušten način združuje prijetno s koristnim, v nedeljskem popoldnevu ne potekalo zgolj v znamenju dela, so poskrbele družabne igre, na katerih sta se ekipi dveh pokroviteljev dogodka pomerile v različnih spretnostnih igrah.
Le-te so bile, kot nalašč za poletno osvežitev, precej mokre, v zabavo gledalcev in tekmovalcev, pa vendarle ne povsem enostavne.
Tlakovanje poti na poligonu, pretakanje vode prek glave v kozarec, ki ga mora sotekmovalec oz. sotekmovalka držati z zobmi, prenašanje žoge v parih na vseh štirih ter lovljenje mokre spužve so med zbranimi poskrbele za salve smeha in veselja, rezultat pa je bil vseskozi zelo izenačen.
Tekmovalni duh se je še posebej prebudil, ko so prišle na vrsto nekoliko bolj »praktične« spretnostne igre, saj sta morali ekipi najprej, v čim lepši in čim višji »križ« zložiti nedavno tega razžagana polena, nato pa le-ta še pospraviti.
S hitrostjo, s kakršno se bržkone ponašajo tuhinjsko-meninski »nočni gozdni delavci«, ki po dolini in Menini še vedno kaj radi kradejo težko pripravljena drva, je bilo zlaganje drv kaj hitro opravljeno.
Izkazalo pa se je, da tudi pri tovrstnem delu niso dovolj zgolj močne roke in hitre noge, ampak je potrebno paziti tudi »na estetiko« in »fiziko«, saj stolpu iz polen, ki niso zložena dovolj natančno, za pokončno stanje ne pomaga niti Viagra.
O končnem zmagovalcu prijateljskega spretnostnega dvoboja je zato odločala zadnja, prav tako tradicionalna, bržkone pa tudi najbolj naporna in atraktivna disciplina, in sicer vlečenje vrvi, ki sta jo ekipi vlekli s takšno silo, da se je bilo že bati, da se bo pretrgala.
Na koncu je, če uporabimo strokovni izraz, za mišjo finko zmagala ekipa gozdarstva Šuštar, ki ji je Sipo-va, ekipa športno čestitala za zmago.
Skorajda tik pred mrakom, po krajši in zasluženi osvežitvi, je nastopil čas za vrhunec športnega udejstvovanja, saj je bila na vrsti tradicionalna, paradna športna disciplina vsakoletnega druženja na Velikem Hribu – met škornja v daljavo.
Resda metanje škornja zaenkrat še ni olimpijska disciplina, gre, sodeč po številu metalk in metalcev praktičnega obuvala, ki v letošnjem letu pride še kako prav, za nadvse priljubljen šport.
Med tekmovalkami in tekmovalci je bil letos, morda tudi spričo nekoliko manjše številke gumijastega športnega rekvizita, opazen očiten napredek, saj so, ob uporabi različnih prijemov in metov, škornji leteli še dlje kot prejšnja leta, nekateri pa tudi (skorajda) med gledalce.
Leteli pa niso zgolj škornji, ampak tudi čas, saj se je prijetno druženje na Velikem Hribu zavleklo pozno v noč, ko so pod zvezdnato nočno nebo zavriskali še zadnji obiskovalci ter si zaželeli »Na svidenje prihodnje leto!«
Res je bilo luštno, ni kaj, kanec utripa na letošnjem blagoslovu traktorjev na Velikem Hribu, pa si lahko ogledate v spodnji galeriji fotografij.
