Tresla se je gora, rodilo se ni (še) nič

V teh dneh mineva dobre tri mesece odkar je Stari grad ponovno »naš«, ampak po dobrih treh mesecih, odkar so prostovoljci, med katerimi so bili tudi najvišji predstavniki občinske uprave, očistili Stari grad, na razgledni točki nad mestom, ni moč popiti niti čaja, očiščen, vendar zapuščen objekt, ki je potreben temeljite obnove, pa je bil v tem času že nekajkrat tudi tarča tatov, ki so nazadnje odnesli vrata in granitne stopnice.

Pred dobrimi tremi meseci, natančneje 16. maja, ko je na Starem gradu potekala velika čistilna akcija, je bilo med prostovoljci, ki so podrli »barikade« in temeljito očistili zanemarjeno poslopje ter zaraščeno okolico, zaznati obilo dobre volje in upanja, da bo Stari grad, na katerem je ponovno zaplapolala tudi kamniška zastava, že v kratkem ponovno zaživel povsem na novo.

Še pomnite, tovariši? – 16. maj 2015

Pričakovati je bilo, da bodo začetki nove dobe na Starem gradu, ki ga je še nekaj dni pred 16. majem »okupiral osovraženi najemnik«, ki je tamkaj, zaradi dolgoletnega sodnega spora z občino, postavil celo razvpite barikade, ki so onemogočale nemoten dostop do grajskih razvalin in tamkajšnjega objekta, sprva sicer skromni, saj je objekt potreben temeljite prenove, ampak po dobrih treh mesecih na Starem gradu, razen nove oz. obnovljene ograje, še ni opaziti kakršnih koli vidnih sprememb.

Že res, da je Stari grad ponovno normalno dostopen in da je moč opaziti, da je okolica gradu deležna vsaj približnega vzdrževanja oz. občasne košnje, ampak na Starem gradu, po treh lepih poletnih mesecih glavne turistične sezone, zaenkrat ni moč popiti še niti čaja, dasiravno so posamezni interesenti, ki bi bili vsaj prek vikenda pripravljeni postaviti skromno stojnico z različnimi napitki, vsaj občasno potrkali na občinska vrata.

Težko je namreč verjeti, da med obilico kamniških društev, gostincev in drugih organizacij v treh mesecih ni bilo moč najti nekoga, ki bi bil pripravljen, denimo v zameno za zgledno vzdrževanje okolice gradu, poskrbeti vsaj za solidno, četudi nadvse skromno, zasilno in začasno gostinsko ponudbo ter morda celo priložnostne spominke.

Radi verjamemo, da se na občini, po vseh dolgoletnih težavah, ki so jih imeli s prejšnjimi najemniki Starega gradu, urejanja problematike na Starem gradu želijo lotiti premišljeno in temeljito, kogar piči kača, se boji zvite vrvi, ampak, da bi zaradi slabih izkušenj iz preteklosti Stari grad moral samevati vsaj še toliko časa, dokler se ne najde denar za njegovo temeljito obnovo, pa je najbrž nesprejemljivo.

Nabiralnik za ideje in predloge o ponudbi in dejavnosti na Starem gradu, ki se nahaja pod napuščem objekta, je sicer dobrodošel pripomoček za zbiranje pričakovanj in idej, po drugi strani pa nehote namiguje na dejstvo, da na občini, po letih boja za grad, pravzaprav sploh nimajo prave ideje in vizije kaj bi z »osvobojenim« gradom sploh počeli.

Sicer se iskreno nadejamo, da se pri vsem skupaj motimo, ampak po stotih dneh od ponovne »osvoboditve« gradu, pa bi bilo lahko na Starem gradu opaziti tudi kake konkretne premike, mar ne?

Seveda pri tem zagotovo nimamo v mislih vlomilcev in tatov, ki vsake toliko časa s Starega gradu odnesejo kako še uporabno stvar, kot so to, bržčas dobro opremljeni in najbrž tudi precej močni zlikovci storili v preteklem tednu, ko so s Starega gradu izginila dvokrilna vrata in granitne stopnice pri stranskem dostopu do objekta.