Če že tisti, ki skrbimo za prostor, zaidemo tja vsaj zato, da prestavimo in pospravimo, za kar je med šolskim letom pogosto (z)manjkalo časa, pa so zagotovo na zaslužene počitnice odšli tisti, ki so si deset mesecev – bolj ali manj resno in redno – v Dnevnem centru druženja in aktivnosti Dnevna soba, na kratko kar Dnevna soba ali še krajše – Dnevna – nabirali dodatnih znanj in izkušenj. Resno vsekakor, saj so praktično vsi, ki jih letos res ni bilo malo, šolsko leto prav lepo zaključili.
Če je bil pred osmimi leti, ko je Dnevna soba dodobra razprla svoja krila, prostor namenjen predvsem druženju in zdravemu ter kvalitetnemu preživljanju prostega časa predvsem otrok in mladine – tudi kakšna sivolasa glava se je takrat znašla vmes – pa je zdaj predvsem mesto, kamor se zatekajo šolajoči se otroci s težavami pri osvajanju osnovnošolskega znanja.
Temu se pridružijo tudi stiske ob vsakodnevnih soočanjih z zagatami ob spraševanjih in drugačnih preverjanjih šolskega znanja, (samo)spraševanji o lastnem poreklu, identiteti, izvoru, kako takšen, kot si, biti sprejet v svetu, kakršen je. Kako je, ko te okolica, vrstniki ne sprejemajo. Kako se takšnega, s stiskami in strahovi, sprejeti sam, samega sebe. Kako se kot takšen umestiti v prostor, okolje. Družbo.
Učimo se, kako spoznati svoj strah, ga sprejeti, kako sprejeti izziv.
Učimo se, kako se osredotočiti na trenutek, se o tem pogovarjamo in delamo vaje.
Učimo se, kako sprostiti napetosti.
Kako si jih, če je le možno, sploh ne ustvariti, jih preprečiti.
O vsem tem je najboljši pogovor. Ena na ena, kdaj pa kdaj tudi v paru, skupini.
Opažam, da je v zadnjih letih vse več potrebe po pomoči, predvsem učni. Otroci, ki jo, večinoma s pomočjo staršev iščejo, so vse mlajši.
Kar nekaj je tistih, starejših osnovnošolcev, ki si, zaradi preteklih izkušenj, že sami poiščejo pot k nam. Morda le za enkrat, dvakrat, ko »zagusti«, bi morda kakšen od njih povedal.
Kdaj pa kdaj celo brez vednosti staršev.
Zato hvala vsem tistim, nekaterim glasbenikom, ki v naših prostorih vadite svoj (nam ljub) rom-pom-pom, hvala vsem staršem, ki s svojimi prispevki omogočate, da obstajajo in ostajamo v lokalnem.okolju z aktivnostmi, ki jih nudimo. Predvsem oz. vsaj mnogim tistim, ki si zaradi svojih življenjskih okoliščin tako zelo potrebne in zaželene pomoči ne morejo privoščiti. Teh je, žal, vedno več.
V letošnjem letu bomo, kot kaže, vsaj malce lažje zadihali, saj nam je Občina Kamnik omogočila, da z njenim prispevkom pokrijemo vsaj stroške najema prostorov in, kar najem prinese zraven. Lahko si bomo privoščili še kakšen nakup pripomočkov za ustvarjanje in učenje(ja, tudi ustvarjalne delavnice in bobnanje si občasno privoščimo, v preteklem letu smo s pomočjo srednješolske prostovoljke nadgradili tudi pogovorno angleščino). Mnoge didaktične pripomočke si večkrat ustvarimo kar sami, da prispevamo k naravi, ustvarjalnice pa izvedemo z materiali, ki jih mnogokrat prispevajo ljudje, ki nas poznajo. Tako pridejo k nam, večkrat, tudi knjige.
Veliko – ko se le da – beremo in spoznavamo druge, drugačne svetove.
In se, spet in znova ter znova, pogovarjamo.
Hvala vsem, ki ste nam že v preteklosti priskočili na pomoč, v podporo, pa četudi le z besedo, nasmehom, fotokopijo, ko je šlo ( v tistem trenutku, tako je pravil občutek) za življenje ali smrt; tistim, ki ste nam pomagali in nas vzpodbujali k vztrajanju in delovanju v zadnjem času.
Hvala vsem našim prostovoljcem in prostovoljkam, tudi tistim občasnim škratom in vilam, ki pomagate pospravljati in urejati prostor.
Hvala vsem, ki ste z nami.
Kartini Djalil,
predsednica Društva Makadam Kamnik,
strokovni vodja MCDA Dnevna soba
