Čebelarska zveza Slovenije je naši šoli prijazno podarila sadiko drevesa LIPA, ki smo jo z učenci posadili, da bodo lahko čebelice iz šolskega čebelnjaka nabirale sladko medičino, mi pa si odpočili v njeni senci – seveda, ko zraste.
Sedaj sem še majhno, suhljato, drobo DREVO.
Ime mi je LIPA in še malo zrastem, pa bo.
Globoko v zemljo bom KORENINE pognala,
visoko v nebo svoje VEJE raztegovala.
Otroci so v ZEMLJO zrahljano me posadili,
nato pa še z VODO previdno zalili.
Okrog mene objeti KROG so sklenili
in se novega DREVESA – mene – razveselili.
POLETI se bomo skupaj v senci hladili,
JESENI na barvah listov jesenskih oči si spočili.
Čez ZIMO bom svoje si deblo spočila,
SPOMLADI z brstečim zelenjem veje okrasila,
nato pa s sladkim vonjem cvetov ČEBELE privabila.
Naj vam bo v moji družbi prijetno, udobno in toplo – mogoče že jutri – kdo ve KDAJ in KAKO?
Pripravila: Klavdija Krevs, prof. RP OŠ Marije Vere Kamnik
