“Letos, 25.3 , bo minilo štiri leta od izida mojega prvega pesniškega prvenca z naslovom Ceni življenje. Sam pravim, da so še lepše pesmi nastale po izidu prve knjige. Morda so mi te še nekoliko bolj blizu, morda sem tekom nadaljnjega ustvarjanja razvil celo nov stil…”
… Mi pove Uroš Koščak med enim najinih pogovorov. Poznava se že nekaj let, ves čas me je po malem seznanjal z njegovimi stvaritvami. Tako glasbenimi, kot pesniškimi. Sprva plaho, s pesmijo, na hitro prebrano s telefona, nato, sčasoma, vedno bolj pogumno, več.
Zadnja dobra tri leta je tudi obiskovalec Dnevne sobe, eden najbolj vestnih. Kot delavničar in včasih “kar tako”. V pogovorih se stkejo in razgrnejo misli, za katere morda sam ne veš, da so tam. Lažje in lepše je tako korakati po svetu.
Ko mi predstavlja svojo drugo pesniško zbirko v nastajanju (mimogrede, pesmi so sicer že napisane, v knjižici bo zbran le ponovni, najbolj slasten izbirek), pove, da:..”.V svoji drugi knjigi z naslovom Ko svet bo rekel lahko noč razkrivam tudi drugačne teme in ne samo na temo ljubezni. V svoji drugi knjigi želim sebe pokazati tudi na kakšen drugačen način. Večino svojih pesmi ustvarim ponoči, saj je zame noč največji navdih. Tisti, ki me dobro poznate , boste kmalu videli, v katere pesmi sem izlil sebe.”
V nekaterih, kot so na primer Dekle v kopalkah in modrimi očmi, Deklica iz soli…, so namišljena dekleta in ne gre za prave osebe, pove Uroš.
Nekatere pesmi so bile v njegovi glavi zamišljene drugače, kot pa lahko na koncu izpadejo, a vendar je končni rezultat vedno enostavno “top”, še pove sogovornik.
Skoraj vsaka pesem pa ima tudi svoje sporočilo
Eno izmed svojih novih pesmi želi na tem mestu deliti z vami.
V prijetno branje!
Kartini Djalil,
Društvo Makadam Kamnik
Ko svet bo rekel lahko noč
na delu Zemlje,
ki za del sveta nihče ne ve,
kjer lahko, vse se enkrat konča…
Na neznanem delu sveta,
ki nihče ga ne pozna,
nihče ne govori
le nad morjem sveti luna.
Zvečer, ko ura deset odbije,
ko vsi že tiho spijo,
le skozi okno sveti luna
in morje močno valovi.
Ko nad morjem sveti luna,
ko žive duše ni nikjer,
mogoče bliža se konec
narava počasi propada.
Čeprav ne opazi se,
kako narava izgublja moč,
ko svet bo rekel lahko noč,
in vse se bo podrlo….
Ko na svetu še zadnjič,
bo luna zasvetila,
ko še zadnjič zvečer
bo morje močno valovalo,
še zadnjič bo nekoč
ta svet rekel lahko noč.
Uroš Koščak
