V nedeljo, 13. septembra 2015, so se sestre uršulinke, z zahvalno mašo v mekinjski župnijski cerkvi, poslovile od Mekinj, kjer so bile navzoče več kot 110 let, oz. kot so zapisale na spletnem portalu svojega reda: »V župnijski cerkvi smo se pri sveti maši Bogu zahvalile za več kot 110 let navzočnosti, pričevanja, dela in sodelovanja z domačini v Mekinjah.«
Slovo uršulink od Mekinj, samostana, ki je za njihov red postal prevelik in bržčas tudi predrag za vzdrževanje, dasiravno so se nune po svojih najboljših močeh že nekaj časa na vse močno trudile z obnovo in vzdrževanjem starega, spomeniško zavarovanega objekta, je že nekaj časa viselo v zraku, sam samostan, pa je bil že nekaj časa tudi naprodaj.
Ob koncu maše so se od štirih preostalih sester, ki so do nedelje še bivale v samostanu, poslovili tudi farani Mekinj in tamkajšnji župnik, ki so se jim lepo zahvalili za vse dobro, kar so v vseh letih svojega bivanja v Mekinjah, nudile kraju in ljudem s katerimi so živele v sobivanju
Svoje slovo pa so uršulinke pospremile s plemenito gesto, saj so prazen samostan ponudile v dar Občini Kamnik, zdaj pa še čakajo odgovor, če bo občina darilo sprejela.
Nekaj besed v zvezi s tem je spregovorila tudi provincialna predstojnica sestra Zorica Blagotinšek, ki je v poslovilnem govoru dejala:
»Spoštovani vsi navzoči!
Hvala gospod župnik za tople in iskrene besede.
Moj spomin na Mekinje seže v čas izpred dobrih 20 let, ko sem sem prihajala ob začetku svoje redovne poti na srečanja, ki smo jih imele tiste, ki smo vstopale v življenje uršulink. Samostan se mi je zdel velik in skrivnosten. Čutila sem prežetost z molitvijo. Sestre uršulinke smo bile tu navzoče 113. let.
Kot je naravno vprašanje v trpljenju, bolezni, ob kakšni hudi nesreči, preizkušnji: »ZAKAJ«, je tudi ob našem zaprtju skupnosti in odselitvi naravno, da je to vprašanje močno prisotno. Želim pa, da smo najprej hvaležni, ne razočarani. Verujem, da Gospod vodi zgodovino vsega človeštva, tako ve tudi za ta kraj. Edino s pogledom uprtim Vanj zmorejo naše sestre Gracija, Irena, Marija Irena in Sabina ter mi skupaj z njimi danes izrekati »zbogom« in verovati, da žrtev in odpoved rojeva sadove in jih rojeva tudi za vas tukaj navzoče.
Hvala g. župnik za vse s čimer ste pripomogli, da so sestre živele del svojega poslanstva v tej župniji, hvala župljanom sedanjim in vsem, ki so tu živeli pred vami, da smo mogle del zgodovine živeti in delovati v tem okolju. Vse, kar je bilo živeto in odeto v ljubezen ostane. Ne bo izginilo. V srcih živi naprej za vso večnost.
Stavba ostaja sedaj prazna, ne vemo še, kdo jo bo sprejel kot dar. Čakamo odgovor občine Kamnik, ki ji je bil samostan ponujen kot dar. Prejela sem kar nekaj pobud, kaj bi lahko bilo v samostanu, a ni koga, ki bi lahko sprejel samostan v celoti.
Ko bomo sestre uršulinke molile devetdnevnico k sv. Jožefu vas vabim, da se nam pridružite, da bi se postopoma odprla vrata tistim, ki jo bodo lahko uporabljali v dobro kot je iskrena želja in prošnja nas vseh.«
Prostori samostana v Mekinjah so tekom svoje burne zgodovine služili že vrsti različnih namenov, kakšna vloga jim bo namenjena v prihodnje, pa bo pokazal čas. V lokalnem okolju se že nekaj časa pojavlja ideja, ali morda celo strah, povezan z aktualno problematiko, da bi bil lahko izpraznjen samostan lahko idealen za začasno nastanitev morebitnih beguncev. Sestre uršulinke, pa samostana ob odhodu niso pustile vnemar, ampak so, kot nam je povedal eden izmed mekinjskih župljanov, ki jim je blizu, pred odhodom nabavile celo nekaj kurilnega olja, ki je namenjen dogrevanju praznega samostana prek zime, da mraz v starodavnih sobanah ne bo naredil preveč škode.
Odhod prijaznih sester uršulink iz Mekinj, ki so nekdaj slovele tudi kot najboljše inštruktorice daleč naokoli in so s svojem znanjem, predvsem pa potrpežljivostjo in vztrajnostjo pomagale marsikateremu trdobučnežu iz naših krajev, pa bo zagotovo pomenil tudi svojevrstno zgodovinsko prelomnico v družabnem utripu Mekinj in Kamnika.
Sestre uršulinke, hvala za vse ter srečno in z Bogom!
Vir in fotografije: ursulinke.rkc.si
