Po nekaj dnevnem sneženju na Veliki Planini smo se tudi danes, po nočnih metežih, ki so prinesli novih 20 cm+ snega zbudili v zasneženo jutro. Za razliko od prejšnjih dni nas je tokrat iz postelje dvignilo prijetno jutranje sonce, veje smrek so se šibile pod novo zapadlim snegom in dan je kar klical po novih dogodivščinah. Po obilnem zajtrku smo skupaj z lopatami odstranili sneg nato pa sem si, kar se da hitro pripravil opremo in okoli osmih zapel pancerje v turne smuči. Narava v gorah je muhasta še posebej to velja za Veliko planino, zato je treba vsako darilo narave kar se da hitro in temeljito izkoristiti.
Prvih nekaj korakov je vedno najtežjih, a ko se telo ogreje in pogledaš okoli sebe si navdušen in hvaležen za vsako sekundo, ki jo lahko preživiš v tako lepi naravi. Srce je takoj začelo hitreje biti, pljuča so se napolnila s svežim zrakom. Iz megle so se že dvigali mogočni vršaci Kamniško-Savinjskih Alp. Smuči so se enkrat globoko vdirale v sneg, spet drugič pa sem skoraj hodil po kamenju, ker je veter z seboj odnesel ves sneg. Korak za korakom sem počasi prilezel na Zeleni rob, kjer me je v trenutku z vso silo obsijalo sonce in me napolnilo z energijo.
Na vrhu je bilo je malce vetrovno a temperatura je bila že zjutraj nad lediščem. Čelo je postalo potno, dihanje vse globlje, kar je bil znak, da je treba počasi sleči kakšen sloj in ohladiti telo na normalno delovno temperaturo. Z Zelenega roba sem se počasi spuščal v dolino proti pastirskemu naselju. Moje oči so vse skozi bežale k meglenemu morju v dolini, ki je segalo vse do obzorja.
Bil sem presenečen in obenem vesel, da sem imel prvi možnost narediti gaz ob žičnati ograji in se po pršiču spustiti do kapele Marije Snežne. Resnično ti vzame sapo, ko se ozreš na okoli in vidiš gladke aerodinamične snežne skulpture, ki jih je ustvaril veter, nobene gazi, nobenega direndaja… le jaz in narava – res fantastično.
Na strehi kapelice ni bilo skoraj nič snega, kar je razumljivo, saj noč in dan ponosno stoji sama na robu in kljubuje težkim vremenskim razmeram. Pogledal sem na uro in presenečeno ugotovil, da je že enajst dopoldne, čas, da se počasi usmerim nazaj proti koči.
Pot nazaj me je vodila skozi pastirsko naselje, ki je delovalo pozabljeno in osamljeno. Nekatere koče so bile do streh zalite s snegom in so se kar zlile z naravo, le dimniki so odbijali svetlobo in slepili oči. Ob tolikšni količini snega se pod njim skrijejo tudi največje skale tako, da ni ostrih oblik le divje zglajena pobočja in globoke vrtače.
Ko sem hodil nazaj je že nekdo pred mano naredil gaz, zato je bila hoja precej lažja in hitrejša.
Kmalu sem prišel nazaj na Zeleni rob, nato pa je sledila še sladica po dolgi hoji. S smuči sem slekel kože, se oblekel in se po puhastem snegu spustil proti koči nazaj v dolino. Po nekaj zavojih sem bil pri koči. Bilo je kratko, ampak sladko, upam pa, da bo takšnih nepozabnih dni v prihodnje še več.
Besedilo in fotografije: Nejc Urankar
Nejc Urankar je ljubitelj narave in študent fotografije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
Več njegovih fotografij si lahko ogledate tudi na FB profilu: Nejc Urankar Photography
