Pa ni čisto prav. Res je, da ni trgovine, cerkve, gostilne, niti nobene druge ustanove kjer bi se vaščanke in vaščani zbirali in reševali svet. Še korito, ob katerem so se včasih zbirali vaški očetje je presahnilo. Edino frizerski salon je tisti kraj, kjer se največkrat pretakajo takšne in drugačne informacije. Skoraj tri kilometre dolga vas sredi Tuhinjske doline pa vendarle nekaj ima. Ljudi dobre volje. 175 duš, 86 moških in 89 žensk je po podatkih statističnega urada v lanskem letu prebivalo v Buču.
Običajno se vse začne z željo. Veliko je že bilo idej in želja, da bi se nekoč na enem mestu zbrale vse krajanke in krajani Buča. In to ob kakšnem bolj veselem dogodku, kot ob poslednjem slovesu od soseda. Sandra in Damjan sta se odločila, da bosta prešla od besed k dejanjem. Francija sta poprosila za prostor, Dejan pa je obljubil, da bo zavihtel kuhalnico in skuhal, kot se za praznik dela spodobi, golaž. In tako se nas je na praznično popoldne 1. maja v Koltetovem Jablanku zbralo nekaj manj kot polovica vaščank in vaščanov.
Ob okusnem golažu in obilici peciva, ki so ga napekle pridne gospodinje so naša telesa postajala vedno bolj lena. Zato je bila Sandijeva ideja, da popoldan popestrimo s ”turnirjem” v metanju podkev, popolnoma na mestu. Stari in mladi, začetniki in nekoliko bolj izkušeni smo dokazali, da šport resnično povezuje ljudi. V olimpijskem duhu in z medgeneracijskim sodelovanjem smo bili na koncu vsi zmagovalci.
Ko smo pozno popoldan namakali kruh v še zadnje kaplje golaža je padla nova odločitev: srečanje drugo leto bo. Ker sta se Sandra in Damjan izkazala, kot dobra organizatorja, lahko z delom nadaljujeta. Za določitev termina srečanja pa bo potrebno ustanoviti poseben vaški svet, ki bi se lahko zbral kar ob vaškem koritu.
Zapisal: Igor
Ovekovečila: Anita in Igor
