V Sloveniji ni kraja, kjer na cvetno nedeljo ljudje ne bi nosili k blagoslovu vejic, šopov in snopov spomladanskega zelenja. Ljudje zelenje za blagoslovljene butare na podeželju in v manjših mestih povečini še danes pripravljajo doma. Način izdelave in izbire vrst rastlinja se prenaša iz roda v rod, ta tradicija je ponekod še vedno močno zakoreninjena.
Prvotno cvetnonedeljska butara ni bila le sveženj šibja in pomladanskega zelenja in cvetja, ampak so včasih na »butare« obešali tudi razno pecivo. To potrjujejo tudi imena, ki so se ohranila do današnjih dni: presnec, žegen, pegelj, beganca, drenek, cvetni prajtel. Povsod med Slovenci je cvetni snop ali butara sestavljena zlasti iz različnega rastlinja (bršljan, resa, pušpan, mačice, srobot, brinje z jagodami, dren, oljčne vejice…), marsikje pa nanje obešajo še jabolka, pomaranče, mandarine in pisane ter prepletene papirnate trakove. Pri ljubljanskih butarah so osnovno gradivo večbarvno pobarvani oblanci, v gorenjsko beganco povijejo mladike kolikor mogoče različnih dreves, da je blagoslovljeno vse sadno drevje.
V Budnarjevo domačijo v Zgornje Palovče je današnje nedeljsko popoldne pripeljalo lepo število obiskovalcev, ki so si lahko ogledali 13 primerkov pušljev, presmecev, snopov, potic, prajklnov in drugače imenovanih butar vseh slovenskih pokrajin. Nekatere izstopajo že na prvi pogled, pri drugih pa je potrebno natančneje pogledati – predvsem samo sestavo, ki jo določa geografski izvor.
Ob otvoritvi je o cvetnonedeljskim zelenju Sabina Romšak strnila nekaj misli in s tem se je tretji festival cvetnonedeljski butaric v Budnarjevi domačiji začel. »Razlike se kažejo v poimenovanju izrazov cvetnonedeljskega zelenja in njenih sestavin, v sestavinah, oblikah … Podobnosti pa se kažejo v šegah, ki so spremljale blagoslovljeno zelenje. Predvsem pa lahko povemo, da je bila v preteklosti izdelava in nošnja cvetnonedeljskega zelenja »moško delo«, priprava in nošnja velikonočnega »žegna« pa »žensko delo«.
V osrednjem prostoru, “hiši” ste si lahko ogledali izdelovanje butaric Bernarde Kvas, Fani Sovinjšek, letos prvič pa tudi Maje Rogelj iz Cerkelj na Gorenjskem, ki je pripravila delavnico in prikaz izdelovanja »primorskih palmic« – posebnih butaric, ki jih k blagoslovu nosijo primorci. Posebnost razstave pa so bili tudi Vrhniški pirhi izdelovalca in mojstra Franca Groma iz Stare Vrhnike. Vrhniški pirh je patentirano ime za vrsto pirha, izdelanega s prebadanjem jajčne lupine. Ime je leta 1995 zaščitil Franc Grom, inovator in izdelovalec tovrstnih umetniško oblikovanih jajc, ki jih zaznamuje tudi do 17.000 luknjic.
Dogodek je obogatila tudi domača kulinarika, ki jo je za obiskovalce pripravila Olga, zadišalo pa je tudi po Pečjakovi potici.
V spodnjem prostoru so vse do 15. aprila na ogled butarice iz različnih krajev Slovenije in sicer iz Ljubnega ob Savinji (ljubenske potice), Roba na Dolenjskem ( butarice), Veržeja in okolice (presmec), Rateč pri Planici (prajkl), Črne na Koroškem ( snop), Primorske (primorska palmica), gornji del Baške grape ( pušl), Hudajužna ( kaštron), Šmarce pri Kamniku ( butarca) ter Spodnjih in Zgornjih Palovč.
Turistično društvo Kamnk se zahvaljuje vsem društvom, ki so se odzvali povabilu in izdelali butaro, ter vsem ljudem, ki so posredovali informacije, da smo si vsi skupaj lahko na enem mestu ogledali različnost in bogastvo naše kulturne dediščine.
Sabina Romšak
