V Kamniku so z dinamitom razstrelili križ

Kamnik se je v zgodnje jutro 13. maja 1937 zbudil precej pretresen, saj so, kot so zapisali v tedanjih časopisih, zlikovci na Malem gradu z dinamitom razstrelili steklen in osvetljen evharistični križ.

V tedanjem Slovenskem domu so o dogodku zapisali:

Sredi noči je v Kamniku na Starem gradu Dinamit razgnal evharistični kriz

Kakor se je v zadnjem času zgodilo že v več krajih na Slovenskem, je padel v današnjih zgodnjih jutranjih urah tudi naš evharistični križ v Kamniku kot žrtev oboževateljev rdeče Španije in boljševiške Rusije.

Okoli pol 1 ponoči je nenadoma zagrmel silen strel. Kamniški prebivalci so vstajali in pri oknih vsi začudeni in vznemirjeni skušali ugotoviti, kaj naj pomeni strel sredi noči. Oni, ki stanujejo blizu Starega gradu so takoj za tem, ko je odjeknil strel, slišali močan trušč. Kmalu pa je ves Kamnik zvedel, da je zločinski bogoskrunski strel raznesel evharistični križ, ki je prej kot nek varuh in pomnik vsem tako ponosno stal vrhu. razvalin Starega gradu. Na razstreljenih kosih evharističnega križa se točno vidi, da je to bogoskrunsko dejanje bilo skrbno pripravljeno. Križ je bil navrtan in je bil vanj vložen dinamit, do katerega je vodila vžigalna vrvica, ki je segala do pobočja grička. Kmalu po eksploziji sta bila kamniška stražnika pod Malim gradom. Tam je bilo zopet vse mirno, kakor prej, preden je počil strel. Nikjer nista mogla opaziti kakega človeka.

Danes zjutraj sta stražnika s številnimi kamniškimi meščani najskrbneje preiskala vseokrog razvalin starega gradu, da bi našla kašno sled za človekom, ki mu je bil tako v napotje tudi evharistični križ. Nista pa mogla ugotoviti drugega, kakor to, da je bil križ razstreljen z eksplozivno snovjo s pomočjo vžigalne vrvice. Na tem mestu so našli tudi še vžigalico. Splošna želja vsega kamniškega prebivalstva je, da čim prej pride zločinec v roke oblasti in da dobi primerno nagrado, kakršno zasluži za svoje nizkotno dejanje, kakršno le težko najde primere.

(Slovenski dom, 13. maj 1937)

 

Dogodek, ki ga je opisala in povzela večina takratnih slovenskih listov, tako doma, kot tudi nekaj slovenskih v tujini, so, 15. maja 1937, zabeležili tudi v časopisu Delavska politika:

Evharistični križi

Ob zadnjem evharističnem kongresu 1. 1935 je bil postavljen v Sloveniji v vsakem kraju, na kolikor m ogoče vidnem mestu, evharistični križ.

Že od lanske jeseni pa so bili v raznih krajih izvršeni atentati na te križe. Listi katoliške akcije pravijo, da te križe podirajo komunisti, vendar se doslej še ni posrečilo razkrinkati nobenega teh atentatorjev. Tako, da izgleda, da se krivce išče v napačni smeri. Dne 13. maja ob 1. zjutraj je bil razstreljen tudi evharistični križ na starem gradu v Kamniku. Podiranje evharističnih križev (ki bodo prej ali slej itak sami strohneli) nima nobenega smisla. Res (je, da so propovedniki krščanstva s svojim zadržanjem v mnogoterih ozirih prišli v navskrižje s čustvovanjem ljudskih množic in povzročili, da so cerkev in njeni simboli postali omraženi, toda z »vojno« proti lesenim križem se taki spori ne rešujejo. Tega se   zaveda vsak resen človek, zlasti zaveden delavec. Zato je neverjetno, da bi bili storilci med njimi. Za cerkev in njene predstavnike je pa podiranje križev opomin, da krenejo po drugi poti in pridobe križu ono spoštovanje, ki mu po naukih cerkve gre.

Delavska politika, 15. maj 1937

Razstreljeni evharistični križ pa je bil kaj kmalu zamenjan z novi, lesenim, njegove blagoslovitve pa naj bi se udeležilo, kot navaja Slovenski dom 18. maja 1037, več kot 2000 ljudi.

Evharistični križ nad Kamnikom postavljen

Na binkoštno nedeljo popoldne okrog pol 5 so se zbirale mase vernikov naše in okoliških bližnjih župnij pred farno cerkvijo, da se udeleže procesije in prisostvujejo spravni pobožnosti na Malem gradu, kjer se je v nadomestilo prejšnjega evharistič­nega križa, katerega so v noči na četrtek 13. maja pognale v zrak brezbožne sovražne sile, dvignil zasilen križ.

Malo po peti uri je krenila iz mesta nepregledna procesija. Na Malem gradu so se nato vršile pete litanije pri oltarju sv. Roka, pri katerih je tudi vsa množica navdušeno odpevala. Po dovr­šenih litanijah je krenila č. duhovščina na razvaline gradu, kjer je ob številni asistenci dekan in častni kanonik č. g. Rihar Matej blagoslovil novi križ, katerega so deklice okinčale in obsule s cvetjem. Vsa množica vernikov (nad 2000 po številu), se je med tem uvrstila na prostoru pred razvalinami gradu, kjer je po blagoslovitvi evh. križa g. dr. Vilko Fajdiga imel krasen in pomemben govor, v katerem je orisal pomen evh. križa in vzpodbujal vernike k dosledni borbi proti sili brezbožnikov in sovražnikov vsega, kar je katoliškega. Po zaključku govora je iz grl vernikov zaorila mogočna pesem »Povsod Boga« in »Kraljevo znamenje križ stoji«.

Malo pred sedmo uro je bila pobožnost zaklju­čena, nakar so je množica razšla in krenila proti domu.

Slovenski dom, 18. maj 1937

Razstrelitev križa, ki je dodobra razburkal takratno kamniško javnost, pa je povzročila tudi mrzlično iskanje krivcev, pri čemer so sumi leteli predvsem na delavce, kar so precej podrobno popisali, 5. junija 1937, v Delavski politiki

Krivce, ki so razstrelili evharistični križ iščejo . . .

Kot smo v našem listu že pisali so v noči od 12. na 13. maja neznani zlikovci z dinamitom razstrelili križ na Malem gradu. Takoj je bilo par meščanskih fantov osumljenih in odvedenih v zapore, preiskava pa gotovo ni rodila uspeha, kajti poizvedbe in zasledovanje se je z vso vnemo nadaljevalo na vse strani. Ker pa se zadeva nikakor ni hotela premakniti z mrtve točke, so gotovi krogi naperili sum proti našim sodrugom, kajti le oni so po mnenju nekaterih svetohlincev zmožni napraviti tako hudobijo in podreti križ, svetinjo kamniškega vernega ljudstva. Nemalo smo bili vsi presenečeni, ko so v petek zjutraj orožniki odpeljali od dela naš tri sodruge. Ko pa smo zvedeli, da so osumljeni, da so razstrelili križ, je naša ogorčenost prikipela do vrhunca. Torej tako daleč smo prišli, da atentatorje iščejo med našim zavednim delavstvom, ki mu je edina in največja skrb, kako si priboriti boljši košček kruha in mu niti na misel ne pride, da bi se lotilo podiranja križev, ker bi to rodilo v javnosti baš nasproten uspeh. Ali so kaj premislili tisti, ki so krivi, da je padel sum na naše sodruge, da je dobro ime komu lažje vzeti, nego dati? (Kako ginljivo je o tern pisal »Slovenec« v zvezi z znanim javorskim zločinom. Op. ur.). Ponosno in samozavestno so stopali naši sodrugi po Perovem in Kamniku, zavedajoč se svoje popolne nedolžnosti. Ljudstvo pa se je zgražalo in stotine naših prijateljev je spreletel tih drget. . . Ko so vsi trije izpričali svojo popolno nedolžnost so se po dolgem zaslišanju vrnili na delo s trpko bolečino in užaljenim srcem. Zelo se motijo tisti, ki mislijo, da je danes najprimernejše vsako krivdo zvaliti na hrbte našega delavstva, tisočkrat preizkušenega v borbi in trpljenju. Mi nimamo ne namena in ne interesa podirati križev, ne izzivati širokih plasti ljudstva, časi za delavstvo so vse preveč resni in treba je vse svoje misli in dejanja osredotočiti na drugo stran našega življenja. Poudarjamo še en krat na izboljšanje delavskih razmer. In dokler časa bodo naša dejanja tako čista in naše roke  neomadeževane, bomo lahko tudi v spremstvu orožnikov nosili glave pokonci in z mirnim obrazom zrli v bodočnost! Mi vemo, kaj je naša dolžnost, na mnenja podtikavanja in laži neprijateljev delavstva se pa že davno več ne oziramo!

Delavec.

Delavska politika, 5. junij 1937