V Kamniški Bistrici so danes, točno ob poldne, ko je po stari navadi čas za obed, s kratko priložnostno slovesnostjo in Firštovim golažem, proslavili ponovno postavitev Knežje oz., kot znajo reči stari domačini, Firštove mize, ki je približno na tem mestu stala že nekdaj.
Prve zapise o Knežji mizi v Kamniške Bistrice je moč najti že zapisih Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je o Knježji mizi v Kamniški Bistrici zapisal: »Kamniška Bistrica (Kamenska Bistrica) izvira dve milji nad mestom Kamnikom in v visokem zasneženem gorovju. Blizu izvira je narava sama ustvarila čudovit most… Pri omenjenem mostu je redkost, ki je na gori označenem bakrotisku vidna. Niže spodaj stoji namreč kamnita plošča, na kateri obedujejo deželni knezi, kadar so v Bistrici na lovu.«
Od kdaj je stala na tem mestu miza lahko sicer samo ugibamo, spričo slikovite narave, pa bržčas na tem mestu nekdaj ni bila zgolj občasna obedovalnica deželnih knezov, ampak je imel prostor nekdaj najbrž tudi posvečen oz. obreden pomen.
Kot je leta 1967 zapisal prof. Ivan Zika, ne Valvazor, ne kasnejši zapisovalci ne omenjajo, da bi bila miza opremljena s kakim napisom, je pa prof. Franc Richter, v oktobru leta 1818, v ljubljanskem tedniku L a i b a c h e r W o c h e n b l a t t zapisal: »Ko sva si še ogledala mekinjski samostan, sva naslednji dan poromala k tako imenovani knežji mizi in k izviru Bistrice, ki izvira kake tri ure daleč od Mekinj v bližini gore Grintovec iz več vrelcev. Ta knežja miza je ovalni kamen, 34 palcev dolg, 25 palcev širok in 16 palcev debel in nosi napis: »Ao 1564, die 29. aprilis Carol Archidux Austriae hic pransit. (Leta 1564 dne 29. aprila, je avstrijski nadvojvoda Kari tu obedoval). Miza leži na nekem še dokaj prostranem kraju, kjer pridivja Bistrica iz strašne skalne razpoke, s poti, katero si je v stoletjih sama utrla.«
Kot piše prof. Ivan Zika: »Prof. Richter je torej videl mizo in kolikor je dozdaj znano, je prvi v tisku zabeležil napis na kamniti plošči. Izmeril je tudi velikost te plošče, ki je bila pravzaprav 42 cm debel in ovalno zaokrožen kamen, dolg 90 cm in širok 66 cm, stoječ na močnem kamnitem podstavku. Nič ne vemo, ali je bila miza na tem mestu že pred obiskom.«
O usodi kamnite mize obstaja več različic, po eni naj bi jo razbil turist, po drugi naj bi jo razbili pastirji, njene (pozlačene) konce pa raznosili različni ljudje. Prof. Ivan Zika se sklicuje na, po njegovem mnenju še najbolj verodostojen zapis prof. Matevža Ravnikarja, ki je zapisal, da so Knježjo oz. Firštovo mizo uničili ubežniki in skrivači, ki jih je motil naval zvedavih obiskovalcev: »Prof. Matevž Ravnikar ugotavlja, da je bila Firštova miza privlačen zgodovinski spomenik, ki so ga hodili gledat izletniki in zgodovinarji. Vojni ubežniki in skrivači, nasledniki rokovnjačev, pa so leta 1826, torej komaj 8 let po objavi Richterjevega spisa vrgli ploščo v vodo, da bi se znebili zvedavih obiskovalcev v bistriških gozdovih, v katerih so hoteli biti nemoteni. Ravnikar je imel še na voljo zanesljive priče, da je točno ugotovil usodo Firštove mize.«
Kamniška Bistrica je od danes tako bogatejša za še en prijeten, zanimiv in tudi poučen kotiček, ki utegne marsikateremu obiskovalcu popestriti obisk doline, zato si člani TD Kamniška Bistrica, na čelu s predsednico društva Majo Žagar, ki je mizo tudi simbolno odkrila, za ves svoj trud in za ponovno postavitev Firštove mize, nedvomno zaslužijo vse pohvale in čestitke.
Lahko smo prepričani , da bo senčno zavetje ob Firštovi mizi nudilo gostoljubje marsikateremu pohodniku in popotniku, ki bo posedel na kateri izmed klopic ob mizi ter morda z užitkom pomalical, tako kot nekdaj deželni knezi in udeleženci današnje kratke slovesnosti, ki so bili ob tej postreženi z odličnim Firštovim golažem iz kuhinje družinske gostilne Pri planinskem orlu.
