“Lahko ponoviš, napačne koordinate so” zahrešči po radijski postaji. Srečo si zapisuje na list papirja – N46 19,370 E14 35,414. SmartLokator ne gre čez, ker ni signala. Najdemo nahrbtnik, nekoliko kasneje se javi Vlado, ki je našel rumeno majico. Marko SZ s psom prečesava teren. Kar dva izgubljena in pogrešana, že od včeraj. 77 letni moški s hudo obliko demence in mlajši turist, ki je po dobri večerji šel od Jurja proti Brstnikom po planinski poti in ni prišel do Berdnika.
Na drugi strani v Kurji dolini sta se poškodovala dva alpinista. Poskusila sta preplezati novo smer v krušljivi steni, pri čemer je eden odletel, za sabo počistil vsa sprotna varovala in nezavesten leži na polici. Drugi je pretresen in težko komunicira. Kar dvajset naših gorskih reševalcev rešuje položaj v zahtevnem terenu.
Težko je priti do njiju in ju pri tem še ne dodatno ogroziti pred padajočim kamenjem. Od zgoraj se vidi, da Matej, ki nezavesten leži na polici močno krvavi iz stegna. Najverjetneje je prelomljena stegnenica. Iz zasilnega štaba, ki sva si ga s Srečem uredila pri Jurju v Kamniški Bistrici skušam po radijski postaji priklicati Dejana, ki vodi reševanje v Kurji dolini. Signal ne gre čez. Preveč preprek. “Sranje je”. Premaknem se nekoliko stran od doma in ga za silo ujamem. Dogovoriva se, da mi takoj javi, ko bo vedel položaj in lahko predvidel čas reševanja. Treba je obvestiti kamniško NMP.
Oblačim rdečo puhovko. Veter brije in zebe me. Tadej odpre Frutabelo in zagrize v sadno-jogurtovo sredico. Te čokoladice so mi bile vedno najboljše. Matej pripravlja vrv, na katero bomo navezali mladega Francoza in ga pospremili v dolino. Model pa prav počasi pakira nahrbtnik. Rahlo me že mineva potrpljenje. S Tadejem mu oblečeva oranžen Petzlov plezalni pas. “Pa kaj imaš ti v žepih. Daj pospravi v nahrbtnik, ker ti ne moreva obleči pasu” cvilim, ko z rokavicami vlečem “šnole”, da bi zaprl pas. “This is my little Padinggton” pove v Allo Allo angleščini in iz žepa potegne oguljenega medvedka. Spogledamo se in cinično nasmehnemo. Pacient. Pri svojih 22. bi moral iz žepa potegniti “fotko” ljubice, ne pa zdelanega plišastega medveda.
“Baza javi se, baza javi se” kliče Miš.
“Povej Francl” medtem ko iščem svinčnik.
“Našli smo ga, pes ga je zavohal. Se ne odziva, sicer diha. Očitno je padel čez balvan, ker ima razbito glavo. Čim prej najdi zdravnika, da bi prišel sem.” zahrešči po radijski postaji.
“Iglič, pridi do štaba, vzemi Navarro in “šibaj” do odcepa čez Predaselj, te že čakajo. Našli smo izgubljenega in je hudo poškodovan” dajem navodila in z enim ušesom prisluškujem Sreču, ki se pogovarja z Markom. Njegova psička Lily je v zahtevnem območju Črnega plazu našla drugega pogrešanega moškega, ki ima poškodovano desno koleno.
Sestopamo po planinski poti s Kokrškega sedla. Zima je, pot je pomrznjena. Čudne razmere so letos. Toliko snega, pa maja smo že. Baptist se počasi vali po poti in z gojzarji zadene skoraj vsak kamen. Ta človek bi se spotaknil še na črti košarkarskega igrišča. Vedno več je takšnih intervencij. Ljudje “bluzijo” po hribih. Nekaj dni nazaj smo reševali očeta in šestletnega sina. Rusa, ki sta šla z Velike planine v neznano, zdrsnila, in sama sreča je bila, da smo ju našli živa.
Berem odzive na forumu, ki se ponavljajo iz leta v leto in glavno vprašanje – Zakaj se jim ne zaračuna?! V Avstriji se reševanje zaračuna, tam od 3000 € naprej stane. Če si zavarovan za reševanje v gorah in ni bila prisotna malomarnost zaradi neprimerne opreme, neupoštevanja trenutnih razmer, neznanja …, stroške krije zavarovalnica, sicer “I am sorry …” Število nesreč narašča tudi v Avstriji, ni razlike, ne glede na to, da imajo plačljiv sistem reševanja. Je pa zadoščenje. Vzgojna kazen. In Slovenija s takšno uredbo ni unikum v evropskem prostoru in med alpskimi državami.
Bela statična vrv drsi čez Petzl ID. Iz nje “šprica” voda, sliši se tanek zvok, napeta, kot struna gre čez rob preko zaščitnih želv in se z osmico preko alu-vponke vpne v paw ploščico. Nekaj metrov stran se sveder z vidia konico počasi pogreza v mehko apnenčasto skalo. Slišita se zvok kladiva in ječanje vijaka, ki izginja v luknjo. Klik vponk, najlonski trakovi, tritočkovno sidrišče. Močna roka ovita v usnjene rokavice centimeter za centimetrom podaja vrv v desonder. Na drugi strani je njegov kolega, pripet je na nosila, v katerih leži poškodovani alpinist. Zdravnik ga skuša intubirati, težko je viseti na vrvi sredi previsne stene in mlado človeško telo obdržati pri življenju …
Fantka posadimo na štor pokrit z lišaji. Njegove velike temne oči iščejo očeta. Trese se. Nekaj ur je bil na ozki polički in se ni smel premakniti, saj bi zdrsnil v globino, kjer bi se njegovo malo telo razbilo na trdih skalah … Premražen, prestrašen. S Polijem mu očistiva čevlje, v katerih je polno listja in blata. Primem ga za roko in ga peljem po planinski poti. Za mano je Irena, ki je malega oblekla v svoja oblačila, da mu je bilo vsaj malo toplo. Hoja ga bo ogrela. Učiva se rusko, toliko da mine čas. Tadej in Primož iščeta izgubljen nahrbtnik v katerem imata dokumente, denar, telefon … Oče pa je na kratki vrvi v rokah Mateja. Pol ure sestopa še imamo, Ravnikar že ogreva avto …
Vidim rdeče hlače in rumeno čelado, ki išče pot v gostem podrastju. Takoj za njim celo moštvo z nosili UT na kolesu od samokolnice. Po nekaj urah jim je uspelo se prebiti po zahtevnem in strmem terenu, polnem podrtega drevja in visokega grmovja. Pripeljali so našega 77 letnega Simona, ki se je izgubil v času, poškodoval koleno in ima kljub temu nasmešek na obrazu …
Alpinista slečeta plezalni pas, odpneta čeladi in jo pospravita v nahrbtnik.
Marjan in Vesna na lesene mize postavita toplo joto. Noro dobra je. Nekoliko kasneje se prileže črna tekočina z vrhunsko “kremšnito” katere okus se nežno izgubi v citrusu, bel sladkor v prahu pa se lepi na ustnico.
Petek je, ob devetih se “privlečem” do službe, medtem ko naš plišasti Paddington še sladko spi v domu na koncu Kamniške Bistrice. Malo čutim ramena, ker sem nesel dodatni nahrbtnik, v katerem je imel naš nočni trener zalogo hrane, pa še na trdo kuhana jajca sva pazila s Tadejem, da mu jih ne bi zbila. “Kurja”, da se razume, saj predvidevam, da njegova, po vsem prisotnem plišu, se verjetno še niso spustila v mošnjo.
… štiri zgodbe. Dve izmišljeni in dve resnični. Dve resnični in dve izmišljeni. Vseeno kateri kombinaciji bi vzel, vse štiri so se že zgodile – enkrat srečno, drugič s solzami v očeh. Poškodovana alpinista in pogrešani osebi so bili naša redna vaja, ki jih redno izvajamo zato, da smo lahko najboljši, da se poznamo in zaupamo, da imamo tehniko v rokah … Velike temne oči in oče sta vse to doživela in samo zaradi nas, se lahko danes nasmehneta in veselita skupaj. Kdo ve, kam ju bo vodilo življenje. Mladi Francoz bo najverjetneje še naprej potoval po svetu, štopal in občasno zavil v kakšne gore, in če mu bo sreča naklonjena, bo svojega plišastega medvedka zamenjal za dekle svojih sanj. V petek smo mu te sanje podarili …
Besedilo: Matjaž ŠerkeziDelo gorskih reševalcev je timsko delo in čeprav se naše objave večkrat berejo v prvi osebi, gre zgolj za osebne občutke, doživljaje, trenutke … In kot sem že večkrat povedal, v čast in veselje mi je, da lahko soustvarjam z Matejem, Markom, Marjano, Simonom, Matjažem, Primožem, Ireno, Francem, Srečom, Janezom, Cenetom, Jernejem, Vladom, Urbanom … Brez njih bi bil samo osamljen Messi pred živim zidom.
Fotografije: Marjana Hostnik, Franc Miš, Marko Petek, Boris Bodlaj in Matjaž Šerkezi
